Letošnje leto je res drugačno. Običajno maja pomlad že počasi prehaja v poletje, veliko rastlin okoli nas dobiva svoj najlepši cvet in v tem prekipevajočem duhu življenja se naša srca in misli s hvaležnostjo, veseljem in prošnjami zatekajo pod Marijin plašč. Kljub neugodnemu vremenu, ki naravi letos ne dovoli njenega običajnega zagona, in teži vsakdana, Marijini častilci z nasmehom prihajamo pred njen oltar.

Vsak dan poslušamo zgodbo iz knjige Živa Cerkev, ki jo je napisal dramski igralec Gregor Čušin. To je naše letošnje šmarnično branje. Gre za pripoved o ministrantu Petru, ki po naključju sredi dneva zaide v cerkev, in doživi šok. Jezus na križu mu pomežikne in se začne pogovarjat z njim. Po tem srečanju ni Peter več dolgočasni in nagajivi najstnik, komaj čaka, da dobi priložnost, ko spet lahko prestopi cerkveni prag. Vsakič na zanimiv način spregovori s kipi in podobami, ki upodabljajo svete osebe. Dečkovo spremembo opazijo tudi v njegovi družini, starša sprva mislita, da je v ozadju nagajivost, a kmalu sprevidita, da Peter postaja drugačen.

Umiranje in smrt sta v naši družbi vedno bolj mišljena kot medicinski proces. Pomembno je, da človekovo poslavljanje od zemeljskega življenja sprejmemo kot nekaj naravnega, da se ne bojimo pogovarjati o žalosti, strahovih in stiskah, ki jih pri tem doživljamo.

V ponedeljek, 6.5.2013, je ga. Marija Medle sodelavcem Karitasa predstavila humanitarno organizacijo hospic, za kar se ji iskreno zahvaljujemo. V Sloveniji deluje društvo od leta 1995.

Hospic je spremljanje umirajočih in njihovih svojcev na domu pa tudi v domovih za ostarele, bolnišnicah ... V Ljubljani imamo tudi hišo hospica z dvanajstimi enoposteljnimi sobam, od leta 2010. Sodelavci hospica spoštujejo življenje in sprejemajo umiranje kot del naravnega življenjskega poteka. Človeka obravnavajo celostno, glede na fizične, socialne, čustvene in duhovne potrebe. Delujejo timsko in si prizadevajo za oblikovanje ustreznih družbenih razmer.

Pomembno je biti z umirajočim. Lahko samo tiho stojimo ob njem, ga pozorno poslušamo, odgovorimo na vprašanja, izpolnimo želje. Pomemben je pogled v oči, telesna bližina in prijateljski ton glasu. Bolnik naj čuti našo empatijo in sprejemanje.

Vključitev društva hospic v skrb za umirajočega lahko svetuje zdravnik, patronažna med.sestra, prijatelji in drugi. Pomembno je, da se s tem strinja bolnik in njegovi svojci. Zdravnikova napotnica ni potrebna.

Kontakt:

Slovensko društvo hospic

Območna skupina Novo mesto

Vodja skupine: Marija Medle

GSM: 051 454 845

Prepričanje, da nismo sami, nas pomirja, povezuje, pomaga odkrivati smisel in daje upanje in zaupanje, da se bo vse dobro izteklo. (svojka bolnika)

Nič takega ne moreš pokazati, povedati ali napisati, kar bi se dalo vsaj približno primerjati s tvojim občutenjem, izkustvom ali milostmi, ki jih prejemaš na krajih molitve, na milostnih, svetih krajih v Medjugorju. Potrebuješ le odprto srce, ki mu dovoliš sprejeti obilico darov in mu dovoliš občutiti vso Ljubezen.

Zakaj v Medjugorje? Potrebno je oditi in se na varni razdalji od vsakdanjega življenja ustaviti. V miru pogledati, kdo sem, kje sem in kam grem v življenju. Se zahvaliti za vse tisto, kar sem, in me tega ni sram, ne želim skriti, se ne bojim, da drugi izvedo. Spoznati pa tudi vse tisto, česar najraje ne bi priznal, kar ne želim biti. Moliti, moliti in moliti, da dobim moč za spremembo, za drugačen korak.

V Medjugorje smo odšli po nakupih. Nakupili smo semena, ki jih želimo vsejati v dobro zemljo. Želimo jih z Božjo pomočjo negovati, da vzklijejo, zrastejo in obrodijo. Nakupili smo semena dobrote, ponižnosti, molitve, upanja, skromnosti, vere, ljubezni … Želimo, da se sadovi kmalu pokažejo tudi v naši župniji. Potem bomo lahko z veseljem rekli, da je bil to uspešen nakup, da je imelo romanje pravi namen. Potem bo kot na dlani, da je nakupovanje oz. romanje potrebno vedno znova in znova. Prosimo za nove nakupovalce. Teh semen je neskončno veliko in ravno toliko je potreb po novem sejanju, po novih sadovih.

V četrtek, 21.03.2012 je starše prvoobhajencev ob 16.00 in starše birmancev ter molitveno občestvo ob 19.00 navdušil s pričevanjem g. Benjamin Siter, profesor filozofije in teologije.

G. Siter je poročen mož in oče treh prikupnih hčerk. Zaposlen je v Svetopisemski družbi Slovenije. Realno, doživeto in vzpodbudno nam je opisal svojo pot iz tradicionalne v osebno vero v Boga. Pričevanje je utemeljil tudi z dejstvi, ki potrjujejo, da vera kristjanov ni prazna. Od nas je odvisno ali bomo Jezusu odprli vrata srca. Jezus želi vstopiti in trka na vrata, ki imajo kljuko le na notranji strani. Le mi smo tisti, ki mu lahko odpremo. Le mi smo tisti, ki lahko odgovorimo na prejeti zakrament, da ta zakrament velja. Podal je primerjavo Jezusa, ki stoji ob poti našega življenja in ima iztegnjeno roko z vzdignjenim palcem. Mi se lahko mirno odpeljemo mimo. Lahko ustavimo in ga posedimo na prvi ali zadnji sedež našega avtomobila. Tako ne bo preveč vplival na naše življenje, morda ga v stiski kaj povprašamo. Lahko pa se odločimo in mu dovolimo, da prevzame volan in vodi naše življenje. Ko pridemo do osebne vere, vzljubimo tudi Sveto pismo in ga z veseljem dnevno prebiramo, saj verjamemo, da nam po njem govori naš Odrešenik.

G. Siter je lep zgled, kako naj volan svojega življenja prepustimo živemu Jezusu Kristusu. Kljub veliki družini, oddaljenosti delavnega mesta in še kakšni človeški oviri ali pa prav zaradi tega, je postavil Boga na prvo mesto in odvrgel vse izgovore, ki se največkrat nanašajo na kronično pomanjkanje časa. G. Benjamin Siter iskrena hvala in vse dobro!

Njegovo pričevanje na svetopiskem maratonu v Ljubljani si lahko ogledate na spodnji povezavi.

Nebeški Oče, zahvaljujemo se ti za dar vere in odrešenja, ki nam ga podarjaš po svoji Cerkvi. Hvaležni smo ti za vse pastirje in pričevalce vere, še posebej za papeže, ki so tvojo Cerkev vodili v zadnjih desetletjih. Hvaležni smo za papeža Benedikta, za njegovega predhodnika blaženega Janeza Pavla II. in druge pastirje vesoljne Cerkve.

Ko v Tvojo in našo Cerkev butajo silni valovi tega sveta, ko Cerkev doživlja tudi notranje krize, se z zaupanjem obračamo k Tebi in Te ponižno prosimo, daj darove Svetega Duha kardinalom, da bodo izbrali papeža, ki bo z modrostjo in pogumom, predvsem pa s svojo svetostjo usmerjal Petrovo barko in vse nas potrjeval v veri. Podeli novemu papežu obilje milosti, da bo vodil Cerkev po Tvoji volji, da bo zmogel kljubovati vsemu, kar ni v skladu s Tvojo sveto voljo. Naj se pod njegovem vodstvom vsi kristjani še bolj oklenemo Tvojega Sina Jezusa Kristusa, vsi drugi pa naj Jezusa spoznajo in sprejmejo za svojega Odrešenika.

Nebeški Oče, poglej na svojo Cerkev in usliši našo molitev za novega papeža, ki Ti jo izročamo po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Tvojem Sinu, ki s Teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Marija, Mati Cerkve, prosi za nas!

V današnji srečni sveti noči se je Bog rodil kot eden izmed nas. K nam je prišel kot nebogljeno dete, zato da bi z nami delil vse lepe in manj lepe trenutke našega življenja, da bi nam bil blizu, da bi nam pomagal nositi križ življenja.

Zato dvignimo svoj pogled k njemu, odprimo svoja srca in sprejmimo ponujeno roko Božjega prijateljstva.