12. septembra je minilo 20 let odkar je zaživel karmeličanski samostan v Mirni Peči.
V nedeljo, 16. septembra, je bila v samostanski kapeli zahvalna maša, ki jo je vodil škof Andrej Glavan. Ob daritvenem oltarju so se mu pridružili tudi domači župnik Janez Rihtaršič in še pet duhovnikov.
Slovesnosti smo se udeležili tudi župljani in se tako zahvalili za velik dar, ki ga za nas predstavljajo sestre karmeličanke.
Škof Glavan je v pridigi predstavil pomembne mejnike pri gradnji samostana in oblikovanju kontemplativne skupnosti karmeličank, ki predstavlja oazo molitve in veselega služenja Bogu in ljudem. Poudaril je, da skupnost, ki živi v globoki edinosti, predstavlja navzočnost živega Jezusa.
Začetki Karmela v Mirni peči segajo v september 1992, ko sta se v hišo, ki jo je Redu v oporoki zapustila Mirnopečanka Angela Makše, naselili dve sestri. Po enem letu se jim je pridružila še tretja, nato sestra iz Avstrije in kasneje še druge.
Dolenjski Karmel je sad dolgoletne molitve sestre, ki je bila povezana z dobrotnico. Po zaslugi lepega števila dobrih ljudi, ki so darovali svoj čas, delo in sredstva, je bil samostan zgrajen v enem letu.
Samostan, ki je posvečen Mariji, Kraljici angelov, je 1. maja 1997 blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode.
Danes v njem živi devet sester in ena novinka. Zunanja ločenost od sveta omogoča, da so lahko bolj z Bogom in na ta način tudi bolj blizu ljudem.
Poleg dela v hiši in na vrtu je glavno opravilo njihovega Bogu posvečenega življenja molitev. Kot pravijo sestre, se vedno znova v Svetem Duhu obračajo s Kristusom k nebeškemu Očetu, da prosijo za duhovnike in vso Cerkev, da zastopajo vse ljudi v slavljenju, v zahvali, zadoščevanju in gorečih prošnjah. Vsak dan s posebno hvaležnostjo molijo za dobrotnike.
Med bogoslužjem je škof Glavan slovesno izročil Karmelski škapulir (svetinjico s podobo Karmelske Matere Božje) vsem, ki so ga želeli prejeti. Škapulir predstavlja redovno obleko, ki jo nosijo redovnice in pomeni posebno Marijino varstvo. Tisti, ki ga nosi, s tem kaže, da bi rad postal podoben Jezusu.
Ob zaključku svete maše so se sestre zahvalile vsem duhovnikom, ki so jim nudili duhovno oskrbo, in mnogim dobrim ljudem, ki so omogočili, da so se lahko naselile v naši župniji. Zahvalo so izrazile tudi v zadnji kitici pesnitvi, ki je nastala ob obhajanju obletnice:
»Bogu večna hvala naj se dviga iz src, kjer On v ponižnosti prebiva, na vas ljubezen se razliva, to naj plačilo bo za vaša dobra dela.«
Sv. Terezija Jezusova Andska je zapisala: »Smisel življenja karmeličanke me navdušuje: moliti za grešnike, živeti življenje popolne podaritve, ne da bi videla sadove. Združiti se z Bogom tako tesno, da se njena kri pomeša z Odrešenikovo krvjo, ki se daruje za Cerkev, za svetost njenih članov: za duhovnike, za grešnike.«
Hvala tudi vam, drage sestre karmeličanke, za vse velike in majhne žrtve ter odpovedi.
Hvala za molitev, ki po vaši zaslugi ne preneha niti sredi noči.
Hvala za brezpogojno ljubezen in ker, kot ste zapisale, prinašate Bogu vsak naš vzgib, vse hrepenenje, veselje, vse stiske in obup- vse prošnje, ki vam jih zaupamo.