Za mnoge od nas, starše prvoobhajancev, se je to začelo že davno. Verjetno že v tistih dneh, ko smo potihoma ali pa naglas sanjarili o prihodnosti naših malih drobižkov, ko smo jih speče opazovali v našem naročju. Kolikokrat se ti, hote ali pa ne, prikrade v misli želja po njihovi sreči. Da bi le bili srečni. Za to smo pripravljeni prebedeti marsikatero noč, narediti marsikakšno pot, premisliti in dodelati marsikakšno dejanje. In v to srečo zagotovo spada tudi prvo sveto obhajilo.
Priprave so se začele že v tisti letih, ko smo svojega otroka prvič pokrižali. In se odločili, da ga damo krstiti, da ga pridružimo našemu občestvu kristjanov, ker je samo ta pot prava pot. Da ga bomo vzgajali v veri in ljubezni do Boga in samega sebe. In potem, ko smo mu male prstke poskušali stlačiti v pest in s palcem na njegovo čelo zarisati prvi križ. Ko smo se zvečer ulegli k njemu v posteljo in mu molili Sveti angel in je tiho ponavljal naše besede. In ko smo v nedeljo skupaj odšli k sveti maši in je njegov predirljiv glasek motil marsikaterega župljana.
In končno, ko smo ga v prvih septembrskih dneh leta 2009 vpisali v prvi razred verouka. In od takrat je bilo le malo dni, ko nismo pomislili na dan obhajila. Ker smo vedeli, da je to najboljše zanj.
V prvih dveh letih verouka so skupaj s katehistinjama Petro Grlica in Blažko Gorenc najprej spoznavali osnovne stvari, ki se dogajajo v Cerkvi. Učni pripomočki (delovni zvezek) so zastavljeni tako, da se otroci začnejo zavedati pomembnih dogodkov v cerkvenem letu in z njimi povezanih dogajanj ter molitev. Najprej so spoznavali svoje sošolce in ugotovili, da v svojo sredo lahko povabijo tudi Jezusa. In bo vedno prišel in ostal z njimi. Začeli so se zavedati njegove bližine, da je njegov dom cerkev, kamor nas vabi vsak dan odprtih rok. Spoznali so, da nas naši dragi rajni niso za vedno zapustili, ampak živijo v nebesih z Jezusom, kjer jim je lepo in nas čuvajo. Spoznavali so življenje svetnikov in se ob koncu leta vživeli v Jezusovo rojstvo. Pogovarjali in spoznavali so življenje Marije, ki je dala Jezusu življenje in njenega trpljenja ob njegovem križanju. V velikonočnem času so odkrivali bistvo skrivnosti naše vere. In na koncu veselje in radosti prihajajočih počitniških dni. Nemalo se jih je v prvem tednu počitnic udeležilo oratorijev, ki so bili pripravljeni do zadnje potankosti pod budnim očesom našega gospoda župnika, Janeza Rihtaršiča.
V tretjem letu je njihovo poučevanje verouka prevzel sam gospod župnik. V prvem delu leta so se posvetili dogajanju pri sveti maši in predvsem darovanju in pripravam nanj. Pripravljali so se tudi na prvo sveto spoved. To je bil za njih prvi tak poseben dogodek, za nas pa predvsem dan velike milosti. Dneve pred tem smo se z njimi doma pogovarjali o grehih, ki jih naj povedo spovedniku, ki jim jih bo v Jezusovem imenu odpustil. Po svojih močeh smo se jim trudili živo pokazati, da bodo po tem čistejši in bo njihovo mlado srce pripravljeno na prejem Jezusa. Tega dne smo jih starši pospremili v župnišče, od kjer so skupaj z g. župnikom odšli v cerkev k spovedi, starši pa smo ostali v župnišču in poslušali predavanje o sveti Evharistiji, ki ga je zelo dobro in lepo pripravil mokronoški župnik, g. Klavdij. Na koncu nam je dal še nekaj napotkov glede dnevov pred samim obhajilom in na sam veliki praznični dan. Pripravil nam je nekaj iztočnic in usmeritev, da bi našim otrokom ta dan ostal v najlepšem spominu. Skupaj smo odšli po njih v cerkev, kjer smo imeli tudi sami priložnost za sveto spoved in lep zgled svojim otrokom. G. župnik nas je še povabil, naj se odločimo in skupaj z otroci prihajamo k šmarnicam, ki so se začele 1. maja in jih je posebej ob našem praznovanju 900-letnice župnije pripravila pisateljica Berta Golob. Tako so lahko šmarnice tudi lepa priložnost za priprave in globoko doživet prvi prejem Jezusa v podobi kruha.
Konkretne priprave na praznovanje smo začeli starši, s čiščenjem cerkve v soboto, 4. maja. V začetku zadnjega tedna smo starši z otroki odšli do našega g. župnika v župnišče, kjer smo si sposodili bele obleke za slovesnost. Ob tem so otroci prejeli še misel oziroma molitev, s katerimi so sodelovali pri sveti maši na praznični dan. V četrtek, 10. maja, so imele deklice še enkrat spoved, v petek so jim sledili še dečki. Ta dan je bila priložnost tudi za nas, starše, da s svojo sveto spovedjo tudi sebe pripravimo na tako pomemben dogodek in s tem damo tudi otroku dober zgled. V soboto dopoldne se je nekaj očetov prvoobhajancev potrudilo, da so postavili smrekice ob vhodu v cerkev za sprejem naših otrok z napisom na tabli ˝Pridi mi v srce˝. Sobotno popoldne pa je minilo še v zadnjih pripravah in predvsem v nenehnem pogovoru o prazničnem dnevu. Zvečer smo naše prvoobhajance še zadnjič pokrižali, preden postanejo ˝veliki˝ in bodo zdaj Jezusa imeli tesno ob sebi, čisto v svojem srcu.
Noč na nedeljo je bila deževna, jutro pa mirno in spokojno. Zajtrk verjetno ni teknil nikomur. Nekateri so bili tihi in molčeči, drugi nemirni in v nenehnem govorjenju. Vsi pa v velikem pričakovanju. Skupaj z nami. Preden smo odšli v cerkev, smo po družinah prosili Jezusa, naj bo z nami, naj nam pomaga, da bomo njegovo prisotnost resnično polno doživeli in ga sprejeli z vsem srcem.
Pot do cerkve je minila hitro. Prišli smo 15 minut pred začetkom, da smo se vsi skupaj lepo umirili in so naše misli počasi našle pot do Njega. Pri slovesnosti so s petjem sodelovali otroci iz župnijskega otroškega pevskega zbora, ki so se skupaj z organistko Andrejo Selak ter zborovodkinjama Darjo Zupančič in Katarino Primc zelo lepo pripravili. Tiste članice zbora, ki so imele slovesnost obhajila, pa so že v četrtek dobile nalogo, da morajo v klopeh peti tako na glas,da se jih bo slišalo do kora. In so, vsaka po svojih močeh.
Prvi del maše je minil z lepim sodelovanjem otrok in staršev ter lepo pripravljeno in zelo doživeto pridigo g. župnika. Nazorno nam je pokazal, kako se niti povezanosti otrok, staršev in Jezusa, prepletajo in spletajo v eno gnezdo.
V drugem delu maše je seveda sledil prejem prvega svetega obhajila. Skupaj s svojimi otroci smo pristopali k oltarju, da prvič to radost doživijo z nami ob strani. Koliko veselja starš občuti, ko tvoj otrok s svojim čistim srcem in iskreno otroško vero pristopi do duhovnika, ki mu podeli prvo sveto obhajilo, ve vsak sam. Je pa zagotovo to sreča, ki je pomnožena, saj jo ne deliš samo z otrokovim očetom in svojim možem, ampak tudi s svojim otrokom. Ki je še vedno, vsaj malo, del tebe. Vsak zase smo jih v svojih mislih in zahvalah izročili v Jezusovo varstvo in se mu zahvalili za dar življenja, ki smo ga deležni. Zaključili smo s skupnimi zahvalami Jezusu za njegovo milost in navzočnost. Ter na koncu z iskreno zahvalo našemu gospodu župniku, ki je, to lahko priznamo vsi skupaj v en glas, opravil največji del najpomembnejšega dela v vsem tem zgoraj opisanem poteku. Tudi tukaj, še enkrat, v imenu vseh staršev prvoobhajancev, hvala za vse! Naj vam Bog obilno poplača!
Sledilo je še skupno in posamično fotografiranje. In potem smo odšli. Z velikim veseljem v srcu, da je tudi moj otrok deležen Jezusove velike milosti! In z željo, da to tudi sam čim prej spozna in s tem živi vse svoje življenje!
Napisala: Jana Zupančič Virc