Velikonočno vigilijo obhajamo na predvečer praznika Gospodovega vstajenja in je najslovesnejše bogoslužje celega leta.
Začetek vigilije, ki mu pravimo tudi Slavje Luči, smo začeli na cerkvenem dvorišču, ob 19. uri z blagoslovitvijo ognja.
Blagoslovljeno velikonočno svečo sta gospod župnik in mirnopeški rojak, gospod dr. Andrej Saje, skupaj z ministranti prinesla v temno cerkev. Nato je gospod župnik trikrat zapel: »Kristusova luč.« Župljani smo vsakič odgovorili: »Bogu hvala.«
Ministranti so z ognjem z velikonočne sveče prižgali naše svečke. Svetišče je napolnila svetloba, ki jo je prinesel vstali Kristus. Z velikonočno hvalnico sveči smo zaključili prvi del slovesnega bogoslužja.
Pri Besednem bogoslužju smo iz treh svetopisemskih odlomkov iz Stare zaveze poslušali, kako je Bog od nekdaj reševal svoje ljudstvo in ga pripravljal na odrešenje.
Po zadnjem berilu iz stare zaveze so ministranti s plamenom z velikonočne sveče prižgali oltarne sveče.
Gospod župnik je slovesno zapel »Slavo«. Nato so se oglasili zvonci ob oltarni mizi, na cerkvenem koru so mogočno zaigrale orgle, v zvoniku pa so zadoneli velikonočni zvonovi.
Po berilu iz nove zaveze je župnik, prvič po 40- dnevnem postu, slovesno zapel mogočno alelujo.
Po velikonočnem evangeliju je sledila pridiga.
Gospod župnik nas je vzpodbudil, naj tudi mi, tako kot žene v evangeliju, pogledamo na kraj, kamor so položili Jezusa. Grob, v katerega so vstopile presenečene žene, ni bil odprt zato, da je Jezus lahko vstal, temveč zato, da bi vanj lahko vstopil človek. Grob ni bil prazen, v njem je bila Božja beseda, ki je po angelu spregovorila o Jezusovem vstajenju.
Gospod župnik nas je povabil, naj v temino sveta ponesemo velikonočno sporočilo, da Bog vedno drži obljubo. Poslal je svojega Sina, ki je s svojim vstajenjem za vedno premagal trpljenje in smrt.
Po duhovnem nagovoru je sledilo Krstno bogoslužje. Po petih litanijah vseh svetnikov, je gospod župnik blagoslovil krstno vodo in nas z njo pokropil. S prižganimi svečami v rokah smo izpovedali krstne obljube in se tako javno odpovedali grehu in vsakršnemu zlu ter izpovedali vero v troedinega Boga.
Po prošnjah za vse potrebe je sledilo evharistično bogoslužje, ob zaključku pa nam je duhovnik podelil slovesni velikonočni blagoslov.
Ko smo zapuščali svetišče, je bilo zunaj temno, a naša srca so bila polna svetlobe velikonočnega jutra. V nas je odmevala vesela aleluja, ker smo pogledali na kraj, kamor so položili Jezusa in slišali Božjo besedo, ki nam je oznanila, da je Gospod res vstal in živi.
Napisala: Marinka Murgelj