TRPLJENJE DAR ALI BREME?
V petek, 29. marca 2019, je med Mirnopečane prišla ga. Sonja Pungartnik. Podala nam je osebno razmišljanje o trpljenju, od katerega zelo radi bežimo in ga odrivamo. Nanj pa lahko gledamo tudi kot na dar, čeprav si ga nihče ne želi. Veliko lažje je hoditi skozi življenje, če človek trpljenje sprejme.
Vsi doživljamo težave, smo ranjeni v odnosih, se moramo čemu odpovedati, nas doleti bolezen, je težko v službi, je mučno sprejeti kakšno stvar, ki se nam zgodi.
Ko se človek sooča s preizkušnjo, kmalu vidi, da vsega ne zmore sam, da je potrebno graditi na odnosih, da se je treba na nekoga nasloniti.
Kako razumeti preizkušnjo?
Kako bo človek doživel svojo stisko, trpljenje, bolečino, je predvsem odvisno od tega, ali se bo v tistem trenutku naslonil na Boga ali ne. Ljudje si velikokrat nakopljemo trpljenje ravno zaradi tega, ker smo daleč proč od Boga, ker ne vemo, kakšna je njegova volja za nas, ker se oddaljimo od njegovih zapovedi, ker delamo po svoje.
Ko pride trpljenje, se najprej vprašam, kaj se jaz lahko iz tega trpljenja naučim, kaj lahko iz tega potegnem zase. Iz izkušenj vemo, da bomo iz trpljenja izšli močnejši, ne taki kot smo bili prej, ampak z nečim okrepljeni. Vse pod pogojem, če bomo v tem trpljenju vztrajali v Bogu. Če pa se bomo oddaljili od Boga, potem bomo začeli kriviti sebe, druge in obupavati.
Kaj povečuje naše trpljenje?
PRIMERJANJE Z DRUGIMI
Ljudje pozabljamo, da smo ustvarjeni kot enkratni, po Božji podobi. Niti dva na svetu nista enaka po genskem zapisu, zato je brez pomena, da se med seboj primerjamo. Rezultat tega je zavist, nespoštovanje samega sebe, sovraštvo do bližnjega in ogromno trpljenja za prazen nič.
Potrebno je iskati svojo enkratnost. Takšni kot smo, smo dragoceni. In če nas je Bog takšne poslal na svet, je to naredil z namenom. In zakaj bi se mi hoteli spreminjati samo zato, ker je nekdo na nekem področju boljši?
BOŽJA VOLJA ALI KRITERIJI PO MERI ČLOVEKA
Danes nam svet postavlja ogromno zahtev po katerih naj bi živeli, npr. telesna podoba. Koliko mladih in tudi starejših je nezadovoljnih zaradi svojega telesnega izgleda . Z dietami škodujejo svojemu telesu samo zato, da bodo podobni nekemu idealu. Takih kriterijev je prepolno.
Začenjajmo se zavedati, da so to zgolj kriteriji, ki jih je postavil človek. Tudi če krepko presegamo te kriterije, nismo zaradi tega manj vredni. Potrebno je iskati Božjo voljo.
STRAH PRED PRIHODNOSTJO IN ZAPLETANJE V PRETEKLOSTI
Samo ta trenutek je tisti, ki ga lahko živim. Dovolj je dnevu njegova lastna teža, piše v SP.
ISKANJE KRIVCEV, KRIVDE
Ni naša naloga, da tako močno iščemo, kdo je kriv za stisko. Skušajmo iz dane situacije, potegniti najboljše.
NASLANJANJE LE NA SVOJE MOČI
Če človek ves čas računa samo nase, je to huda obremenitev. Nismo ustvarjeni zato, da bi lahko vse naredili sami. Smo bitja skupnosti. Bog nas je ustvaril, da živimo skupaj in drug drugega dopolnjujemo. V situacijah nismo sami, pomaga nam Bog. Jezus pravi: prosite, iščite, trkajte in boste našli, se vam bo dalo.. Te besede niso prazne. In če Bog to meni piše v SP, zakaj jaz ne zahtevam tega od Njega. Ko preveč zahtevamo od sebe in mislimo, da se lahko najbolj zanesemo le nase, izgubljamo na ponižnosti in si nalagamo zelo težka bremena. Če prepustimo težko situacijo Bogu, se zadeva izpelje čisto drugače kot če se z vsemi svojimi močmi zaženem v problem.
INDIVIDUALIZEM
Danes živimo v času, ko se drug drugega bojimo in se zapiramo vase. Samo da nihče ne ve, da nam je v življenju spodletelo, da nam je težko. Tako ostajamo v stiski sami. Ko imamo probleme, smo podobni ekonom loncu, v katerem se kuha pod visokim pritiskom. Če o svojih težavah govorimo, se ta teža zmanjšuje, dovolimo si čutiti to kar resnično doživljamo.
Danes tudi jokati več ne upamo, ker nas je sram. Kaj pa so solze drugega kot Božji dar. Že sam način, kako gredo solze iz nas, pomeni, da nas nekaj zapušča. Vsako stisko je potrebno izjokati in odžalovati. Danes pa hočemo biti popolni, zato take reakcije niso sprejemljive. Druga skrajnost pa je, da hočemo vsem pokazati, kako zelo smo žalostni in nočemo videti nobene rešitve.
Prav je, da si upamo priznati svojo krhkost, svojo nemoč, svojo šibkost. SP pravi: Ne meči biserov svinjam, zato ne bomo o svojih težavah razlagali vsem. Pomembno je, da se ne zapremo. Ker naš bližnji ne vidi, da imam težave, misli, da jih ima samo on. Kako bi lahko z odprtostjo drug drugemu pomagali. Prav zato so skupine za samopomoč tako zelo pomembne ( npr. za žalujoče, ovdovele, itd.). Ljudem zelo odleže, ko so del take skupine. Ne gre za to, da rečejo: Dobro, tudi drugi imajo probleme. Gre za veliko več. To je tolažba in pomoč, ko drug drugega dvigujemo. Danes smo žal zapadli v močan individualizem. Ne upamo se več izpostaviti, ker nočemo v ničemer več odstopati od drugih ljudi. Žal tudi v dobroti ne. S tem, ko se ne pogovarjamo o trpljenju, le - to potem nima več nobenega smisla. A še kako vemo, da se v trpljenju zgodi tudi veliko lepega, da v trpljenju človek dozoreva, da je v trpljenju lahko moj bližnji meni v pomoč, lahko mi je zgled v svojem premagovanju trpljenja.
In tu trčimo ob bistvo evtanazije. To je srh spreletajoča tema, ker bodo prvi na spisku invalidi. Nikogar ne bo zanimalo, kako kvalitetno živijo in nihče ne bo verjel, da je invalidom lepo na tem svetu, da radi živijo. Na trpljenje se gleda z očmi nekoristnosti, kot na nekaj kar je pretežko in nima nobenega smisla. Danes človek ne sme trpeti, stisko se mu mora olajšati za vsako ceno. Temu sledi, da nima smisla ne starost, ne bolezen, da sploh ni več smisla in to je grozljivo.
Danes so starši, ki se jim rodijo bolni otroci, v težki preizkušnji. Še težje pa jim je zaradi tega, ker družba kaže s prstom na njih, češ, zakaj niste naredili splava, zakaj ste dopustili, da se je rodil..
Kmalu bo referendum, glasujmo proti zaradi invalidov in tudi zaradi sebe, ker bomo vsi enkrat stari. Predavateljica zelo dvomi, da si res toliko ljudi želi smrti kot kažejo ankete, ker srečuje veliko ljudi in ne pozna invalida, ki bi si želel na tak način umreti.
POHLEP PO PREMOŽENJU
Zadnje čase je pohlep po premoženju pri določenih ljudeh tako močan, da starejši ljudje ne smejo več sprejemat obiskov. Toliko se mlajši bojijo, da bi jim, ne vem kdo, del premoženja odnesel, da rajši svoje starše osamijo in prepovejo obiske.
Pod krinko lepega se velikokrat skriva kaj zelo grdega.
Kaj pomaga, da preizkušnje lažje sprejemam?
BITI V STIKU Z BOGOM
Ko nam gre težko, se velikokrat spomnimo na Boga. Ko nam gre dobro, pa na Boga pozabimo. Predstavljajmo si človeka, ki ga takrat, ko nam gre dobro, še opazimo ne, ko nam gre pa slabo, ga pa prosimo za pomoč. Ali si ga bomo sploh upali prositi? Ali se nam bo zbudila slaba vest? Ali bomo sploh vedeli, da še obstaja? Zato je tako zelo pomembno, da smo v stiku z Bogom vsak dan. Ni treba veliko. Zjutraj rečemo: >Bog, dobro jutro. Jaz želim s teboj preživeti ta dan>. Izročimo mu dan, izrazimo željo, da bi sledili Njegovi volji, da bi lahko izpolnili to, kar nam je za danes pripravil. Ni potrebno več. Važno pa je, da tako molimo vsak dan. Ko pride preizkušnja, vem, da me Bog čaka. Imam tako izkušnjo, ker je vedno z menoj. V preizkušnji velikokrat ne vem, kakšna milost je zame ta Bog. Prilika iz SP o trti in mladiki, ko Jezus pravi, jaz sem trta, vi mladike.. jasno je, da če trto odrežete, je konec. Nam ljudem pa ni jasno, da če se odrežem od Boga, je tudi konec. Sok vame neha teči, nimam od česa črpati. Vse kar imam, je od Boga. Zato je potrebno ta odnos gojiti ves čas.
VEČNO ČAKANJE, DA BO BOLJE
Velikokrat si rečemo, da bo jutri bolje. Jutri pa ugotovimo, da pride nekaj drugega. Zato nehajmo čakati, da bo boljše. Bog nam na tem svetu ni obljubil raja. Mi ga pa hočemo, ga čakamo in ves čas bežimo od tistega kar ta svet za nas je ta trenutek. Jezus nam je jasno povedal, da bomo imeli stisko,a vzemimo svoj križ in hodimo za Njim. Ni rekel, da bomo uživali na tem svetu, da nam ne bo nič hudega, nikjer v SP tega ne piše. Bežati od trpljenja pomeni nekaj odrivati od sebe in mi trpljenje rinemo stran od sebe. Ne gre za to, da bi se morali trpljenja veseliti, nihče se ga ne. Ko pa pride, ko ga ne moremo preprečiti ( če ga lahko, smo to dolžni narediti), je naša naloga, da ga sprejmemo. Če ga bomo sprejeli, ga bomo veliko lažje nosili.
V PREIZKUŠNJI SREČAM BOGA
Pozabljamo, da je Jezus rekel, pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, vsi, ki ste slabotni. On je prišel zaradi nemočnih. Mi pa hočemo biti tudi pred Bogom popolni. A ravno moji problemi in stiske so priložnost, kjer me čaka Bog. Nikjer v SP ne piše, da je Bog hodil k tistim, ki niso imeli nobenih problemov. Mi lahko ravno v svojem trpljenju, stiski, slabotnosti, nemoči, srečamo Boga. Tu me čaka. Ko nam gre dobro, pozabimo, da imamo Boga. Bolj ga srečamo v preizkušnji kot v veselju.
VSEGA NE ZMOREM SAM
Bog nas je tako ustvaril, da nihče vsega ne zmore sam. Če hočem vse sam, ni prostora za soljudi. A ravno tu je priložnost. Kjer nam zmanjka, na to mesto vstopi nekdo drug. To so pravi pristni odnosi, ko dopustim, da me tam, kjer nimam darov, dopolni nekdo drug. Za to je potrebna določena mera ponižnosti, ki nam pa je velikokrat manjka.
PREIZKUŠNJA KOT POSLANSTVO
Vedno se je potrebno vprašati: Bog, kaj mi želiš po tej preizkušnji povedati, naučiti, kam me želiš popeljati, kaj mi želiš dati. V vsaki preizkušnji se najde kakšno zrno, ki ga je vredno obdržati, ker bo vzklilo in pognalo bo nekaj lepega.
DAROVANO TRPLJENJE
Če človek trpljenje, odrekanje ( npr. skrb za ostarele starše) sprejme s spoštovanjem, ljubeznijo, mu bo lažje. Trpljenje lahko daruje npr. za svojo mamo, otroka in čuti olajšanje. Ko pa nas zadane trpljenje, ( npr. bolezen, invalidnost), kjer ne najdemo smisla, ko ne vidimo koristnosti tukaj na zemlji, vsaj na prvi pogled ne, lahko to trpljenje darujemo Bogu. Bog vidi neznansko dlje kot mi, njemu so stvari čisto na drugačen način jasne. Bog ga bo zagotovo obrnil v pravo smer, meni pa bo lažje, ker vidim širši, duhovni smisel.
Vsak od nas ima izkušnje, ko je njegova lastna stiska nekoga nagovorila. In temu rečemo čudež. Iz vsake preizkušnje izidemo močnejši.
Kako slišati Boga? Kako Bog govori? Kako se ga razume?
Bog govori po Božji besedi.
G. Pungertnik nam je zaupala, da vsako jutro prebere Božjo besedo v smislu, kaj želi beseda povedati njej. Kje sem jaz? Kako živim? Kaj potrebujem? Kaj me je strah? Kaj me skrbi? Zagotovo najde odgovore zase.
Bog govori po sanjah.
To jemlje šele zadnja leta bolj resno. Zelo velikokrat se zbudi sredi noči in ima rešitev za stvar, ki jo je zvečer Bogu zaupala, ali zanjo dlje časa molila in pride navdih.
Bog govori po drugih ljudeh.
Če jo na enem človeku nekaj moti, se vpraša, kaj zdaj to pomeni. Ljudje drug drugemu namreč držimo ogledalo. Lahko me pri drugem človeku tudi kaj nagovori,nekaj se v meni zgane ko govori, pripoveduje. To vzame zelo resno.
Bog govori po naravi.
Bog je v vsem stvarstvu, saj ga je ustvaril. Oči, misel, ki se ob gledanju ustavi, ji vedno nekaj pove. Občudovanje Boga v njegovem stvarstvu narave je molitev.
Bog govori po dogodkih.
Če mirno sprejema dogodke, ki pridejo na pot in ne rine z glavo skozi zid, vsaka situacija nagovori.
Bog govori po zakramentih.
Vsi zakramenti, zlasti zakrament sprave, ki ga kristjani premalo resno jemljemo ter premalo in narobe koristimo, imajo močno Božjo govorico. Mi mislimo samo na grehe, a tudi moj strah, nezaupanje, stiska je po njenem močno nezaupanje do Boga, kar je neke vrste greh. In ko vse to Bogu pri spovedi izročim, Bog vstopi v to, ker nas Bog resno jemlje. Vse kar mu povem, On to resno vzame. Ali vse vzame tako kot jaz hočem? Včasih Boga prosimo za nekaj, a Bog vidi mnogo dlje kot mi in ni nujno, da nam to da. Boga je potrebno prositi, da bi sprejeli tisto kar nam da. Če je čudež, naj bo čudež, če je dosmrtna stvar, naj bo to. Da bi živeli v tistem kar mi je namenil, poslal. Po eni strani je prav, da Boga prosimo, mu povemo kaj si želimo, kaj pričakujemo od njega. S tem, ko ga konkretno prosimo, mu dam sporočilo: resno računam Nate. Je moj sogovornik, hkrati pa se zavedam, da to kar jaz prosim, ni nujno dobro zame, zato naj se Njegova volja zgodi in če On ve, da je drugače prav, naj prosim naredi tako.
ŽIVETI OSEBNI ODNOS Z BOGOM
V osebnem odnosu z Bogom je naša vera tako zelo bogata. Težko je verjeti v energijo. Bog ni energija. A se jaz z zrakom lahko pogovarjam? Ali mene zrak lahko potolaži? Krščanski Bog je osebni Bog. To nam je tudi pokazal, postal je človek, točno tak kot mi, da bi mi vedeli, da je oseba, da je nekdo, s katerim se da pogovarjati. Predavateljica nas je spodbujala, naj se začnemo z Njim osebno pogovarjat. V teoriji smo zelo močni, vse znamo razložit, a ko pride do osebnih težav, običajno ostanemo sami.
Ni težko verjeti v to, da Bog dela čudeže, težko pa je verjeti, da jih dela pri meni.