Nedelja, 15. septembra - po bogoslužnem koledarju "navadna med letom"; za nas verujoče, pa med rugim nedelja Žalostne Matere Božje. Za nas in naše farane prav poseben dan - dan bolnih in ostarelih v naši župniji.
Da bo to res poseben dan, sem zaslutil že ob vstopu v cerkev, kjer so me ob znamenju križa nagovorile Timotejeve besede: " Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." ( Tim 1, 12 -17)
Da sem grešnik, to priznam. A ne grešim samo jaz. Grešimo vsi. To On dobro ve. Zato pa nam vsem, vsakemu izmed nas, da bi se tega zavedali, naložil svoj križ. Tako zdravim, bolnim, ostarelim. Kljub našemu zavedanju, naj nas ne bo strah nositi lastne teže križa. Koliko je v naši župniji preizkušenih in trpečih, se je pokazalo ob prejemu bolniškega maziljenja. A kljub križu, ki nam ga je naložil On, vemo: " Gospod želi, da bi verovali vanj, Timotej, učenec apostola Pavla, pa nas k temu še dodatno spodbuja: " Usmilil se me je, zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost, za zgled tistim, ki bodo verovali vanj - za večno življenje."
Da se splača verovati, upati in nositi križ, nam je zelo nazorno orisal naš gost, p. Marko - duhovnik naše škofije v kateri skrbi za duhovno oskrbo bolnih in ostarelih. Patra Marka tudi osebno poznam, zato zanj lahko rečem: nalogo, ki mu jo je On zaupal opravlja po Božjem načrtu. Mnogokrat so besede p. Marka besede, ne le tolažbe, ampak tudi upanja.
Zato, dragi p. Marko: iskrena hvala, da si se odzval našemu klicu, pa tudi za to, da lahko skupaj s Teboj v naših preizkušanih bratih in sestrah služimo Gospodu.
Po bogoslužju se je nadaljevalo družabno srečanje ob cerkvi. Člani župnijske Karitas smo pripravili skromno pogostitev, za veselo vzdušje je poskrbel Primož s harmoniko, pa tudi toplo jesensko sonce nas je prijetno ogrelo. Z molitvijo Angelovega čaščenja smo sklenili srečanje, v upanju, da se zopet vidimo naslednje leto.
