V četrtek, 3. aprila, smo se po večerni maši z velikim zanimanjem odpravili proti župnišču, saj nas je obiskala s. Marija Sreš, ki je 40 let svojega življenja delovala med najrevnejšimi indijskimi ženami.
Najprej smo si ogledali film o njenem delu, ki je bil posnet ob njeni 70 letnici. Težko je preklopiti v nam popolnoma tuje okolje, s pomočjo prikazanega smo se temu poskušali približati.
Marija Sreš je Prekmurka, doma iz Beltinec. Kot sestra iz reda misijonark Jezusa Kristusa, ki je nastal v povezavi z jezuitskim redom, se je leta 1971 odpravila med najrevnejše prebivalce – animistične staroselce v južno indijsko zvezno državo Gudžarat. V Indiji je kastni sistem še vedno močno prisoten. Staroselci veljajo za družbene izobčence, pripadnike najnižjih kast, nevredne stika z višjimi kastami, ki morajo trpeti na tem svetu. Preko reinkarnacije se rojevajo v višje kaste in tako počasi napredujejo po družbeni lestvici. S tem se opravičuje družbeno krivičnost.
V 70. letih prejšnjega stoletja je bilo kot misijonar zelo težko vstopiti v Indijo, saj so indijske oblasti zaradi slabih izkušenj z Angleži po letu 1947 prepovedale vstop tujim krščanskim misijonarjem. Prijateljstvo med Titom in Nehrujem je s. Mariji kot jugoslovanski državljanki odprlo vrata za vstop v Indijo. Od oblasti je dobila pogoj, da mora končati študij gudžaratskega jezika in primerjalne književnosti. Diplomirala je leta 1976.
V svojem 40 letnem poslanstvu je Marija Sreš skupaj s sosestrami in v sodelovanju z domačini veliko storila za izboljšanje materialnega in socialnega položaja staroselk v močni patriarhalni družbi zaničevanja in zapostavljanja, saj jih je opismenjevala, učila veščin in poklicev ter pogumno posegala v njihovo tradicijo. Za Kristusa je pričevala tako, da je bivala med najbolj ubogimi, z njimi živela preprosto življenje ter se naučila njihovega jezika in kulture. Staroselce je sprejemala z globokim spoštovanjem, v duhu drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.
Kasneje je pričela razvijati še svoj pisateljski talent. Napisala je kar lepo število knjig v gudžaratskem jeziku. Rdeča nit njenih zgodb je življenje revnih podeželskih žensk na jugu Indije, ki je polno izkoriščanja, neenakopravnosti, krivic in prizadevanja za boljše življenje. Za svojo prvo knjigo Tam kjer kesude cveto je dobila državno nagrado za književnost in to kot prva neindijska ženska in kristjanka. Tudi njena druga knjiga Pogovori s Kavito je dobila nagrado književne akademije Gudžerat. V slovenščino so prevedene še Ženska ženski, Doma sem, kjer je moje srce in Najprej je bila ženska.
Pred tremi leti se je zaradi političnih razmer, ki niso več dovoljevale tujim misijonarjem delo v Indiji, vrnila domov v Slovenijo. Pogreša predvsem dobre strani tamkajšnjih ljudi kot so prijaznost, toplina, gostoljubje, družabnost. Z ženami v Indiji je ohranila tesne prijateljske stike, letos jih je tudi že obiskala.
Kljub letom ostaja vitalna, bistrega duha in ustvarjalna.
Večer je povezovala Mateja Subotičanec.
Ob koncu srečanja nam je s. Marija pokazala nekaj prečudovitih ročnih del staroselk. Že samo otip izdelka priča, da se v ozadju skrivajo ure in ure pridnega in ustvarjalnega dela.
S. Mariji Sreš smo hvaležni, da nam je povedala svojo življenjsko zgodbo. Kot je dejala med pogovorom, je v teh 40 letih bivanja v Indiji predvsem pridobila sama. In to smo začutili tudi poslušalci: njeno širino, odprtost, zmožnost dvigniti se nad situacijo, predvsem pa njeno močno intuicijo, kako se znati toplo približati in nagovoriti vsakega človeka.
Osebno menim, da je Marija Sreš še ena velika Slovenka, ki je po krivici potisnjena ob rob tudi s strani Cerkve.
