V soboto, prvega septembra smo se podali na Zaplaz. Zaradi slabega vremena je peš romanje iz Mirne Peči odpadlo, tako da smo se na Zaplaz pripeljali z avtomobili. Tam smo ob 10h začeli z darovanjem svete maše v zahvalo za vse milosti in darove, ki smo jih prejeli v sklopu praznovanja 900 letnice župnije. Pri maši smo sodelovali še z romarji iz mariborske škofije. Pri pridigi nam je župnik iz Zaplaza obrazložil pomen mozaika ob oltarju, v katerem so vstavljene relikvije blaženega Alojzija Grozdeta. Ob koncu maše smo ob oltarju in izpostavljenem Najsvetejšem zapeli litanije v čast Alojziju Grozdetu in pa pesem "Ta fant imel res težko je mladost".

Z današnjim dnem se je v naši župniji zaključil teden, ki smo ga preživeli skupaj z otroki, teden oratorija. Letošnji oratorij je potekal pod geslom "Grem jaz". V zgodbi, ki smo jo spremljali skozi teden, smo spoznali življenje Marije Dominike Mazzarelo in ostalih sester, s katerimi je živela skupno življenje. Na katehezah smo se učili o preprostosti, potrpežljivosti, pomoči drugim ... Po katehezah je bil čas za delavnice, kjer so otroci izdelovali razne preproste igrače, pa tudi uporabne izdelke. Nato smo ob 12h odšli v cerkev, kjer smo se prijetno ohladili, ter pred Jezusom umirili svoje duše. Ko smo pojedli kosilo, so se pričele popoldanske igre, ki so nam pobrale še zadnje atome energije, ki je ostala v nas.

Za boljše razumevanje, pa je najbolje, da si pogledate vtise otrok ter animatorjev.

V soboto, 16.6.2012 se je pevski zbor Školjke odpravil na zaključni izlet. Avtobus nas je odpeljal do Šmartna pri Litiji, kjer smo preživeli pastirski dan. Vreme nam je bilo izredno naklonjeno. Prehodili smo kar lepo pot in po poti nabirali zdravilne rastline. Vsak si je naredil svoj herbarij. Prispeli smo na ekološko kmetijo, si sami spekli hrenovke na žerjavici. Okusne hrenovke smo obogatili z doma pečenim kruhom in si postregli z zeliščnim čajem ter se do sitega najedli. Sledile so pastirske igre. Ogledali smo si tudi ribnik, ujeli ribo ter zaplesali ob ritmu harmonike. Sledil je sprehod do avtobusa, sladoled in vožnja do Mirne Peči, kjer so nas počakali starši.

Vsi tisti, ki ste bili na praznovanju 900 letnice naše župnije in si niste mogli ogledati prispevka v oddaji Obzorja duha, je prispevek na voljo na internetni strani RTVSlo. Na spodnji povezavi si lahko odprete posnetek celotne oddaje, prispevek o naši župniji pa najdete na 22 minuti in 49 sekund.

Obzorja duha 3.6.2012

Danes, v nedeljo, 3. junija 2012, se je ob pol desetih pričel višek dogajanja zadnjih nekaj mesecev, sv. maša na čast 900 letnici posvetitve cerkve sv. Kancijana v Mirni Peči. Sv. mašo je daroval domači župnik Janez Rihtaršič ob somaševanju rojakov g. Antona Pusta in dr. Andreja Sajeta, dveh bivših duhovnikov g. Viktorja Kastelica in g. Franca Levičarja in stalnega dijakona g. Ferdinada Rusa. Ostale dekanijske duhovnike je zastopal mag. Igor Luzar.

Na začetku smo razmišljali, kaj bi nam povedali zidovi, če bi znali govoriti? Koliko veselja, upanja, želja, žalosti, hrepenenja, solz, gorečega sklepanja rok je bilo tu izraženega skozi vseh 900 let! Po tem globokem mostu vere v Boga stopamo z veseljem skupaj z našimi predniki in smo ponosni na dediščino, ki so nam jo zapustili.

V pridigi, ki jo je župnik simbolno govoril s prižnice, nas je najprej v mislih posedel okrog domače mize, kjer ima vsak svoj sedež. Danes smo vsi prišli za župnijsko družinsko mizo, ki ima za vsakega izmed nas nenadomestljivo mesto. Razmišljali smo o pomenu dejanja oglejskega patriarha, ki je ustanovil našo župnijo kot tretjo na našem ozemlju. Pomen ni le zgodovinski, je presežek tega: vseh 900 let se uresničujejo Jezusove besede iz današnjega Matejevega evangelija: » Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«. Župnija je zagotovilo, da je Kristus med nami, ne glede na to, kakšni smo. Jezus nas uporablja, vsakega od nas, da izpolni obljubo v našem času. Vsak ima priložnost srečati se z Jezusom. Mnogi kraji se ponašajo s slavno preteklostjo in zgodovino. Teh 900 let mora tudi nas navdajati s ponosom, saj smo bili prafara, kar pomeni, da smo nosili zastavo, bili korak pred drugimi, utirali pot… Danes nimamo nič konkretnega kar bi bilo staro 900 let. Imamo pa bogato pričevanje naših prednikov, ki so se trudili živeti po Njegovi besedi. Naša sreča sedaj je tudi sad zvestobe Bogu in izpolnjevanje zapovedi, za kar so si naši predniki prizadevali. To je pečat, ki se ne prelomi. Imamo zglede očetov in mater, ki so svoje otroke naučili sklepati roke, in ti svoje in ti svoje in… Postavimo se v vrsto pričevalcev, da bomo vredni nasledniki svojih očetov. Predajmo oplemeniten pečat mlademu rodu, odgovornost je velika. Jezus je z nami, v njegovih očeh smo mu dragoceni.

V prošnjah smo se na poseben način spomnili  škofa Andreja, župnika Janeza,  naše domovine, širše župnijske skupnosti, vseh župnijskih sodelavcev, vseh bolnih in preizkušanih župljanov in vseh rajnih faranov.

V Jezusovo daritev smo vključeni ljudje vseh časov.

Na daritveni oltar smo prinesli knjigo Status animarum, ki je stara 200 let. Vanjo  so vpisani vsi, ki so bili krščeni v Mirni Peči. Knjiga predstavlja vse rodove od začetka naše župnije do danes, ki jim je bil pri krstnem kamnu v tej cerkvi na široko odprt Božji objem.

Granata ne spada v cerkev, pa vendar smo jo prinesli na oltar. Maja 1944 je na cerkev padlo 42 granat in jo močno poškodovalo. To orodje smrti nam danes predstavlja vse trpljenje, strahove in stiske, ki so jih skozi stoletja z vero sprejemali in z Božjo pomočjo premagovali naši predniki.

Lopata, vrv iz zvonika in knjiga z berili, ki smo jih darovali na oltar, simbolično združujejo vse župnijske sodelavce.

Darovali smo tudi rožni venec, ki  predstavlja vse molitve na tem kraju. Sestavil ga je eden od župljanov in je nekoliko daljši kot običajno, saj je na njem kar 1000 jagod. Vsaka pomeni en rožni venec, ki ga je v tem letu zmolil za nove duhovne poklice iz naše župnije.

Kruh in vino sta sad Božje dobrote in našega dela. Tako prinašamo pred Tebe vse najboljše kar smo in kar imamo. Veselje, da živimo, ljubezen in srečo naših družin, hvaležnost za ljudi, ki nas obdajajo, uspehe našega dela.

Okrepljene z živim Jezusom v srcu nas je župnik ob koncu slovesnosti nagovarjal, naj župnijske mize ne zapuščamo. Veseli smo bili, da so za našo mizo sedele tudi redovnice: s. Milka Saje, s. Agneza Saje, s. Terezija Murgelj, s. Irma Makše, s. Štefka Pust, s. Suzana Hrastar in s. Rudulfina Hrastar, nekatere so bile z nami povezane le v duhu. Vi ste žlahten sad župnije, ponosni smo na vas.

Še nekaj sedežev je bilo praznih. G. Janez Šimenc, g. Andrej Šink, g. Franc Dolžan, g. Martin Špringer, g. Franc Novak, g. Alojzi Grebenc, g. Jože Grebenc in g. Avgust Klobčar niso mogli biti z nami. Vsak od njih je s svojim služenjem pripomogel k rodovitnosti Gospodovega vinograda.

»Devet let je med nami že naš župnik Janez Rihtaršič. Župnija je na več področjih kazala svojo starost, a župnik se je z veliko zagnanostjo lotil prenove. Kljub temu, da so bili začetki vse prej kot lepi, so se sadovi dela pokazali kmalu: redna in živa mladinska srečanja, oratorij, župnijski cerkveni pevski zbor, romanja v Međugorje, četrtkove molitve pred Najsvetejšim, obnova podružničnih cerkva in nova podoba župnijske cerkve,… Naša župnija je začela dobivati svojo dušo in ponosno živi. Sadove njegovega dela  lahko občutimo vsi. Bog naj vas blagoslavlja še naprej in Bog lonaj v imenu vseh faranov, » je ob zaključku slovesnosti povedala g. Štefka Žagar.

Župnik je povedal, da človek sam ne zmore nič, le če smo vsi zbrani okrog iste mize, lahko med nami raste kar je božjega.

Sledila so posebna škofova  priznanja nekaterim posameznikom, ki  v naši župniji opravijo veliko dela v ozadju. Zaradi njih ima življenje v župniji svoj red in svoj tok v prihodnost.

JOŽE MATOH za požrtvovalno dolgoletno skrb za župnijsko cerkev. Jožetova skrbna roka bdi nad vsakim delom v cerkvi.

ANTONIJA SAJE je 45 let požrtvovalno opravljala službo mežnarce v cerkvi na Podborštu. Njene roke so najmanj trikrat dnevno zazibale  zvon cerkve sv. Pavla.

ANA GAŠPERAC je združila ljubezen do Boga in ljubezen do cvetja. Ker je župnijska cerkev  njen drugi dom, Bogu v čast in nam v veselje ustvarja domiselne aranžmaje za vse priložnosti cerkvenega leta. Skrb za šopke v božjem hramu so del njenega vsakdana.

EMILIJA IN KARL AVBAR sta po župnikovih besedah oče in mati naše župnije. Z veliko skrbjo, ljubeznijo in odgovornostjo vedno priskočita na pomoč župniku in tudi v preteklosti je bilo tako.

 

ANI SLAK je vedno poleg, kadar je potrebno v župniji poskrbeti za hrano in takih dogodkov ni malo. Nepogrešljiva je predvsem pri oratoriju, ko vsako leto pripravlja hrano za pribl. 100 otrok.

 

Po blagoslovu in zaključni pesmi smo se preselili v okolico cerkve, kjer se je praznovanje nadaljevalo v sproščenem in veselem ozračju. Na odru sta nas skozi zabaven program vodila Blanka Cesar in Nejc Ramovš. Najprej nam je župnik Janez Rihtaršič zaželel, da bi bilo današnje praznovanje dan veselja. Zbor Školjke nam je s pesmijo polepšal opoldne, ubrani otroški glasovi so slavili Boga in božali naše duše.

Župan Mirne Peči g. Andrej Kastelic  je v kratkem pozdravnem nagovoru poudaril, da je 900 let župnije tudi velik dogodek za naš kraj.

Pozdravil nas je tudi bivši župnik g. Viktor Kastelic in nam položil na srce naj se imamo radi še naprej.

G. Franc Levičar je prišel za župnika v Mirno Peč leta 1981. Čestital nam je za jubilej, obudil nekaj prijetnih spominov iz časa njegovega župnikovanja in nam zaželel, da bi delali za skupno dobro še naprej.

 

 

Sledil je nastop gledališkega igralca Gregorja Čušina, ki nas je spravljal v smeh z odlomki iz  njegovega avtorskega projekta  Hagada, kjer smo zvedeli skoraj vse, kar smo od nekdaj hoteli vedeti o Bogu, pa si nismo upali vprašati.

Ob prijetnem klepetu z našimi družinami, prijatelji in znanci smo ob žlahtni kapljici naših vinogradnikov in okusnih dobrotah, ki so jih pripravile naše pridne gospodinje, uživali ob zvokih naših harmonikarjev in lepem domačem petju zbora Rožmarin in Čebelice.  Drago Saje, Anton Mavec in Franc Krevs pa so   z nami podelil delček njihovega pesniškega ustvarjanja.

Ob 14. uri smo se spet zbrali v naši cerkvi in se Bogu in Mariji zahvalili na  najlepši način. Pred izpostavljenim Najsvetejšim smo molili rožni venec božjega usmiljenja in zapeli litanije Matere Božje. Veseli smo bili, da so se nam na koncu pridružili tudi novomeški dekan Miroslav Virant, dekan Trebnjega Klavdio Peterca in prodekan dekanije Leskovec Ludvik Žagar.

Več slik si lahko ogledate v galeriji.

Morda podrt rekord, adrenalinski podvig, čevapčiče in še kaj ste zamudili, če vas v sredo zvečer po sv.maši ni bilo pred cerkvijo.

Premalo poznam zgodovino, da bi vedela ali je bil v Mirni Peči že postavljen tako visok mlaj. Ne bi o metrih, ker imamo nekateri vrtoglavico, če že od spodaj pogledamo navzgor. Če pa upoštevamo metre, ki so skriti pod zemljo, se prav gotovo lahko primerja z višino cerkvenega zvonika. Koliko je pri postavitvi takega mlaja dela, gotovo najbolj vedo tisti, ki so najbolj zaslužni za to. Hvala vam!

Za adrenalinski podvig lahko na tem mestu čestitamo domačemu župniku. Ta večer ni bilo junaka, ki bi ga posnemal pri plezanju na mlaj. No ja, nekateri so obljubili, da to storijo za 1000-letnico ;).

Za razvajanje naših želodčkov pa gre zahvala kuharici Ani z ekipo.

Preživeli smo lep večer v skupnem druženju, pogovoru in veselem pričakovanju velikega nedeljskega praznovanja.

Da pa niste prav vsega zamudili, gre zahvala našima odličnima fotografoma Franciju in Davidu. Tako si lahko ogledate nekaj ujetih trenutkov v njuna aparata.

Slike si oglejte v galeriji.

V torek, 29. 5. 2012,  je bilo pri večerni maši še posebej slovesno, saj smo gostili prof. Berto Golob, avtorico šmarnic, ki jih v maju dnevno poslušamo pri bogoslužju.

Tokrat nam je odlomek prebrala kar avtorica sama. Z veseljem smo ji prisluhnili tako mlajši kot starejši. V krajšem razgovoru z njo smo izvedeli, da si je pri pisanju pomagala le z župnijsko kroniko, seveda pa ji je ob strani stal tudi sv. Duh.

 

Tako smo pri letošnjih šmarnicah poslušali zanimive zgodbe o nastanku mirnopeške župnije, ki je prafara, pa o njenih ljudeh, ki so skozi stoletja kljub različnim preizkušnjam ohranili krščansko vero vse do današnjih dni. O tem pričujejo tudi številne lepo obnovljene podružnične cerkve  in farna cerkev sv. Kancijana, ki je, še ne dolgo tega, dobila novo notranjo in zunanjo podobo.

Domači župnik, Janez Rihtaršič, ki je go. Berto Golob nagovoril k pisanju šmarnic, se je profesorici zahvalil za njeno prizadevno delo s šopkom rož in z domačim medom, ki se ga je pisateljica še posebej razveselila. Ostali pa smo jo nagradili z glasnim aplavzom.

Po končani sv. maši smo se z gospo profesorico in odlično poznavalko slovenske besede srečali bogoslužni bralci Božje besede.

Gospa Berta Golob nam je spregovorila o nalogi bralca, ki bi jo morali opravljati z vso odgovornostjo in po svojih najboljših močeh.

Bralec posreduje Božjo besedo, Bogu »posoja« svoj glas. Verniki se moramo zavedati, da pri bogoslužju ni nastopanja. Pri branju bi morali biti zbrani in jasni v odnosu do sebe, brez razkazovanja in spakovanja.

Branje Božje besede je velika čast, ki obenem terja veliko ponižnost in spoštovanje do Boga. Lep odnos se kaže tudi v primerni zunanji urejenosti, saj se bralec nahaja v neposredni bližini oltarja, na katerem se daruje Bog.

Bralec naj Božjo besedo oznanja razumljivo (pravilno naglaševanje besed in smiselno podajanje) in razločno (natančna izreka besed). Pomembno je, da branje ni preglasno niti pretiho. Na branje naj se bralec vedno pripravi tako, da večkrat in z razmislekom prebere obe berili in evangelij. Poskuša naj dojeti celoto in sporočilo odlomka, ki ga bo bral pri bogoslužju.

Tako bo najprej sam sprejel Besedo in v srcu začutil njeno sporočilno moč. Šele potem jo bo lahko prepričljivo podaril tudi drugim. Ga. Berta Golob je poudarila, da gre v tem delu bogoslužja za molitev poslušanja Božje besede.

Bralec se naj zaveda, da je liturgični jezik nekako bolj povzdignjen k jezikovnemu nebu. V Svetem pismu je vse zapisano na spoštljiv in dostojanstven način. Tudi bralec Božje besede naj se trudi za lepo in pravilno slovensko besedo, kar se odraža v ljubezni do lastnega naroda in njegovih korenin.

Predvsem pa naj bo Božja beseda za vse nas luč, ki razsvetljuje našo pot, kruh, ki hrani našo dušo, in življenje, ki se nikoli ne konča.

Hvala ge. Berti Golob, ker se je odzvala vabilu in tako obogatila praznovanje 900- letnice naše župnije.

V naši župniji  se že vse leto pripravljamo na 900-letnico župnije. V zadnjem tednu pred velikim dnem pa se na praznovanje pripravljamo še intenzivneje - tudi s pletenjem vencev iz bršljina. Vsaka vas v župniji naj bi spletla 10 oz. 20 metrski venec.

V Šentjuriju smo pletli vence v ponedeljek in torek. Zbralo se je več kot trideset župljanov iz vasi Šentjurij in Čemš, ki smo do poznih večernih ur spletali vence. V ponedeljek so nas s svojim obiskom presenetili pevci Rožmarin, ki so nam zapeli nekaj pesmi. Žan nas je zabaval z igranjem na harmoniko, mi pa smo peli. S svojim obiskom nas je počastil tudi g. župnik.

Pletenje je potekalo v veselem razpoloženju in je bilo obenem druženje vaščanov, ki ga je danes vse manj; pa tudi druženje generacij, saj so sodelovali tako otroci kot starejši. Ponosni smo, da nam je uspelo naplesti  53 metrov.

Ker smo pridno pletli vence, smo si zaslužili zaključek. Pogostili smo se čevapčiči in hrenovkami z žara, ki sta jih spekla Marko in Brane.

Pletenje vencev je  lepa priprava na največji župnijski praznik. V dolge vence župljani spletamo ljubezen do župnijske cerkve in župnije ter župnijskega zavetnika sv. Kancijana.

Dodan krajši videoposnetek koncerta.

V sklopu verskih in kulturnih dogodkov, ki so posvečeni 900 letnici naše župnije, je bil v nedeljo, 20. maja 2012, koncert okteta Oremus.

Ob 15. uri smo najprej prisluhnili petim litanijam Matere Božje. Mogočno in ubrano petje nas je še močneje združilo z Marijo. Naše misli, prošnje, zahvale so tako še bolj goreče romale v Njeno naročje.

Oktet Oremus je bil ustanovljen leta 2006. Člani so duhovniki ljubljanske in novomeške škofije: Martin Zlobko je katehet v zavodu sv. Stanislava, Bogdan Oražem vodi župnijo Polhov Gradec, Marjan Lampret je župnik v Šmartnem pri Litiji, Janez Avsenik je dušni pastir v Kranjski Gori in Ratečah, Marko Čižman bdi nad župnijo Podutik, Andrej Župan je radovljiški župnik in Sebastjan Likar, ki opravlja božjo službo  v Šmartnem pod Šmarno goro. Oktet vodi in v njem prepeva domači župnik Janez Rihtaršič. Leta 2009 so izdali zgoščenko z naslovom Cerkveno leto v pesmi. Pevci vedno nastopajo v talarju. Pravijo, da je obleka zunanje znamenje tega kar so. Talar je del njihovega pričevanja, je njihova službena obleka. Tisti, ki z veseljem živi svoj poklic, jo tudi s ponosom nosi.

Beseda oremus v prevodu pomeni molimo. Oktetovci o svojem poslanstvu pravijo: » S svojim petjem želimo častiti Stvarnika in Odrešenika, Mater Marijo in svetnike…. hkrati pa s petjem želimo tudi peti slavo naši domovini….«

Za mnoge od nas, starše prvoobhajancev, se je to začelo že davno. Verjetno že v tistih dneh, ko smo potihoma ali pa naglas sanjarili o prihodnosti naših malih drobižkov, ko smo jih speče opazovali v našem naročju. Kolikokrat se ti, hote ali pa ne, prikrade v misli želja po njihovi sreči. Da bi le bili srečni. Za to smo pripravljeni prebedeti marsikatero noč, narediti marsikakšno pot, premisliti in dodelati marsikakšno dejanje. In v to srečo zagotovo spada tudi prvo sveto obhajilo.

Priprave so se začele že v tisti letih, ko smo svojega otroka prvič pokrižali. In se odločili, da ga damo krstiti, da ga pridružimo našemu občestvu kristjanov, ker je samo ta pot prava pot. Da ga bomo vzgajali v veri in ljubezni do Boga in samega sebe.  In potem, ko smo mu male prstke poskušali stlačiti v pest in s palcem na njegovo čelo zarisati prvi križ. Ko smo se zvečer ulegli k njemu v posteljo in mu molili Sveti angel in je tiho ponavljal naše besede. In ko smo v nedeljo skupaj odšli k sveti maši in je njegov predirljiv glasek motil marsikaterega župljana.

In končno, ko smo ga v prvih septembrskih dneh leta 2009 vpisali v prvi razred verouka. In od takrat je bilo le malo dni, ko nismo pomislili na dan obhajila. Ker smo vedeli, da je to najboljše zanj.

V prvih dveh letih verouka so skupaj s katehistinjama Petro Grlica in Blažko Gorenc najprej spoznavali osnovne stvari, ki se dogajajo v Cerkvi. Učni pripomočki (delovni zvezek) so zastavljeni tako, da se otroci začnejo zavedati pomembnih dogodkov v cerkvenem letu in z njimi povezanih dogajanj ter molitev. Najprej so spoznavali svoje sošolce in ugotovili, da v svojo sredo lahko povabijo tudi Jezusa. In bo vedno prišel in ostal z njimi. Začeli so se zavedati njegove bližine, da je njegov dom cerkev, kamor nas vabi vsak dan odprtih rok. Spoznali so, da nas naši dragi rajni niso za vedno zapustili, ampak živijo v nebesih z Jezusom, kjer jim je lepo in nas čuvajo. Spoznavali  so življenje svetnikov in se ob koncu leta vživeli v Jezusovo rojstvo. Pogovarjali in spoznavali so življenje Marije, ki je dala Jezusu življenje in njenega trpljenja ob njegovem križanju. V velikonočnem času so odkrivali bistvo skrivnosti naše vere. In na koncu veselje in radosti prihajajočih počitniških dni. Nemalo se jih je v prvem tednu počitnic udeležilo oratorijev, ki so bili pripravljeni do zadnje potankosti pod budnim očesom našega gospoda župnika, Janeza Rihtaršiča.

Na nedeljo Dobrega Pastirja so našo župnijo obiskali duhovniki in sestre, ki izhajajo iz Mirne Peči.

Gospod Andrej Saje izhaja iz Malega Kala. Letos bo obhajal 20-letnico duhovništva. Duhovniško službo je nastopil v Grosupljem, kjer je bil dva leta kaplan, nato pa je bil tri leta tajnik gospoda nadškofa Šušterja in nekaj časa tudi tajnik gospoda nadškofa Rodeta. Zatem je bil na študiju v Rimu, kjer je doktoriral, sedaj pa živi v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Je svetnik na cerkvenem sodišču, predavatelj cerkvenega prava na Teološki fakulteti in na Poslovni fakulteti katoliškega inštituta, zadolžen je še za stike z javnostjo in pomaga po župnijah.

Gospod Tone Pust izhaja iz Globodola. Kaplan je bil eno leto, imel pa je veliko duhovnih vaj in še več ljudskih misijonov, misijonar je bil kar na 160 župnijah. Ob njegovi novi maši je bilo 5 duhovnikov iz mirnopeške župnije, zdaj sta žal le še dva. Novi duhovni poklici rastejo iz molitve in iz krvi mučencev duhovnikov.

Sestra Milka  prihaja iz Šturja, pripada pa Kongregaciji šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja. Njihova dejavnost je poučevanje, kateheza, sestra je v župniji delivka svetega obhajila, obiskuje in deli obhajilo tudi v domu za ostarele, pomaga oslepljenemu župniku pri berilih in evangeliju.

Sestra Marjeta, rodna sestra gospoda Pusta, pripada Družbi usmiljenih sester. Usmiljenke delajo v bolnicah, zdravstvenih domovih, domovih upokojencev in v katehezi. Precej se posvečajo mladini. Sestra je včasih delala v bolnici, sedaj pa veliko obiskuje ostarele v domu, ob petkih podeli 20 do 30 obhajil.

Tudi sestra Irma izhaja iz Globodola, od  1971 leta je pri Marijinih sestrah, ki imajo podobno poslanstvo kot Usmiljenke. Delujejo v bolnicah, v domovih, v Ljubljani imajo otroški vrtec, privatno strežbo bolnikom po njihovih domovih. Žal zadnje čase ni mladih moči. Njihova karizma je služenje potrebnim po Marijinem zgledu.

Z nami je bila v duhu, molitvi in pisni besedi tudi sestra Terezija, karmeličanka iz Sore. Sestre karmeličanke živijo v klavzuri, njihov poklic je molitev. Duhovni in redovni poklic je čisti Božji dar, nanj pa je treba odgovoriti. Njen duhovni poklic je začel zoreti ob prebiranju knjige Povest duše, ki jo je napisala sv. mala Terezija.

Napisal: Franci Ramovš

V petek, 27.4.2012 je poln avtobus romarjev izpred mirnopeške cerkve krenil na pot h Kraljici miru v Međugorje. Odzvali smo se klicu in se trudili odpreti svoje srce Bogu kot se cvet odpre toplini sonca.

V soboto smo se med premišljevanjem križevega pota povzpeli do velikega, belega križa na Križevcu. Tam smo se v tišini zahvaljevali in prosili. Popoldne smo obiskali skupnost Cenacolo, kjer živijo možje, ki se odvajajo od drog in drugih odvisnosti. Zvečer smo imeli sveto mašo na prostem, češčenje Svetega Rešnjega Telesa in kasneje molitev nad posamezniki.

V nedeljo smo se podali na kraj Marijinega prikazovanja, na Crnico. Molitev rožnega venca in premišljevanje v tišini nas je tudi tokrat okrepilo. Nato smo imeli sveto mašo.

Ko smo se v nedeljo vračali domov, smo pričevali o svojih doživetjih in prejetih milostih. Še enkrat več smo spoznali, kako Bog in Marija delujeta na nas in nas vodita skozi življenje. Hvaležni smo Mariji, ker je naša zagovornica, posrednica med nami in nebeškim Očetom. Priporočajmo se ji, naj nas nauči miru, miline, topline in ljubezni.

Smisel romanja je spreobrnenje, po naši skupni Materi priti do Jezusa, usmeriti naš pogled tukaj in zdaj na Jezusa, pustiti, da nas obsije kakor sonce. Ko je Jezus v naših srcih, smo napolnjeni z mirom in le tako smo pripravljeni in lahko postanemo njegove priče.

Napisala: Darija Kastelic