Nedelja, 16.6.2013, je bila za 42 zakonskih parov v Mirni Peči posebna, saj so si ponovno izpovedali ljubezen pred občestvom in Bogom. Praznovali so od 10 do 55 let svetega zakona. Domači župnik g. Janez Rihtaršič je v nagovoru vse vzpodbudil, da ostanejo v ljubezni in spoštovanju luč drug za drugega. Veseli smo, da se vsako leto za ta korak odloči veliko parov jubilantov. Tako so zgled in luč tudi za druge. Iskrene čestitke!

„Je danes jutri?“ me je v nedeljo, 16.6.2013, vprašala skoraj že štiriletna Ema. Njene zvedave, še malo zaspane učke so hotele vedeti, ali je končno dočakala dan, ko gremo skupaj s prijatelji v hribe ...

Vse se je začelo v adventnem času, ko smo v župnijo Mirna Peč povabili zakonca Vilmo in Danija Sitar. Predstavila sta nam gibanje Družina in Življenje. S svojo preprostostjo, veseljem in življenjsko realnostjo sta nas prepričala. Tako sta že v januarju 2013 nastali dve zakonski skupini. Mlajša, ki združuje zakonce poročene do 20 let šteje 6 parov. Vodita jo zakonca Sabina in Jernej Dogenik iz Novega mesta. In starejša, ki združuje zakonce poročene nad 20 let in šteje 7 parov. Vodita jo zakonca Marija in Ivan Halas iz Škocjana. Duhovno vodstvo obeh skupin je prevzel domači župnik g. Janez Rihtaršič. Vsem voditeljem se iskreno zahvaljujemo!

Zbiramo se na rednih mesečnih srečanjih. Pogovarjamo se ob naprej pripravljenem gradivu. Skupaj molimo in beremo Božjo besedo. Za zaključek srečanja ne pozabimo na agape. Vsi smo veseli teh srečanj, saj potrebujemo nova znanja, medsebojno druženje in podporo. V občestvu lahko rastejo in se utrjujejo naši odnosi. Če gledamo z očmi današnjega potrošnika, lahko enostavno rečemo, da se “splača“. Splača si vzeti čas drug za drugega, splača se slišano in naučeno uporabiti v vsakdanjem življenju, splača se truditi za odnose, za katere je vredno živeti.

V juniju nas je g. župnik povabil na Ratitovec, obe skupini z vsemi družinskimi člani. Eni z malo večjimi koraki, drugi z malo manjšimi smo prišli do vrha. Vzpon ni nemogoč niti za dvoletnike. Res pa zelo prav pride in je v veliko pomoč nahrbtnik za nošenje otrok. Ratitovec ima več vrhov, mi smo osvojili Gladki vrh. Pod njim je v poletnih mesecih oskrbovan planinski dom – Krekova koča. Nato smo se čez Dražgoše odpeljali na župnikov rojstni dom. Ko smo napolnili naše želodčke z vsemi dobrotami, smo vedeli, da je padel še en stereotip o Gorenjcih. Seveda ni šlo brez harmonike in ubranega petja.

Prišel je čas množičnih dopustov in počitnikovanj. S šolskim letom, ki se zaključuje, se tudi sami oziramo nazaj na prehojeno pot. Lahko smo zadovoljni, kar pa ne pomeni, da ni pred nami še veliko načrtov, želja po spremembi. Osvojili smo en vrh Ratitovca in razgled je res lep. Prav tako smo s prvim letom delovanja zakonskih skupin osvojili en vrh v duhovnem življenju. Tudi tu je lep razgled na nove vrhove. Z Božjo pomočjo in vodenjem Svetega Duha verjamemo, da nam tudi to uspe.

Ja, danes je jutri, če ta jutri pomeni poseči po novih ciljih, ki vodijo k našemu skupnemu Cilju. Zato akcija, gremo!

„Grozde Alojzij, priprošnjik, v nebesih zvesti pomočnik, ozri na grešne se ljudi, izprosi vsem dovolj moči.“

V soboto, 1.6.2013, je bilo drugo leto zapored župnijsko zahvalno romanje Mirne peči na Zaplaz.

Najbolj pogumni, bilo jih je kar 28, so se že ob 5.uri zjutraj odpravili na pot peš. Poguma ni manjkalo niti štirim kolesarjem, ki so ravno tako startali izpred domače cerkve, ob 8.uri. Ob 9.uri je odpeljal avtobus. Veliko romarjev je prišlo z osebnim avtomobilom. Tako nas je Marija na Zaplazu zbrala okoli 160 župljanov Mirne peči.

Za zakrament prvega svetega obhajila, prejetega preteklo nedeljo, se je prišlo zahvalit osem prvoobhajencev. Ponovno so oblekli belo oblačilo in se veselili srečanja z živim Jezusom.

Na oltar smo ponesli tudi zahvale in prošnje vseh ostalih župljanov, katerim so služba, druge obveznosti ali ovire preprečili romanje na ta dan.

Po darovanju svete maše smo si ogledali še film o Lojzetu Grozdetu.

V knjigi avtorja Pavla Krnc - Marija nič ne pozabi beremo, da nas Marija na Zaplazu z iztegnjenimi rokami vabi v objem in kakor, da nam želi reči: „ Kdor se ne bo naučil biti vesel že tukaj na tem lepem nebeškem daru, na naši zemljici, kdor ne bo znal iz polnih prsi zapeti, da bo odmevalo iz hriba na hrib, od cerkvice do cerkvice, s katerim je posejana ta blagoslovljena zemlja, ta ni čisto moj, saj smo vendar otroci veselja. Naj se že tu doli pozna, da smo odrešeni.“

Letošnje leto je res drugačno. Običajno maja pomlad že počasi prehaja v poletje, veliko rastlin okoli nas dobiva svoj najlepši cvet in v tem prekipevajočem duhu življenja se naša srca in misli s hvaležnostjo, veseljem in prošnjami zatekajo pod Marijin plašč. Kljub neugodnemu vremenu, ki naravi letos ne dovoli njenega običajnega zagona, in teži vsakdana, Marijini častilci z nasmehom prihajamo pred njen oltar.

Vsak dan poslušamo zgodbo iz knjige Živa Cerkev, ki jo je napisal dramski igralec Gregor Čušin. To je naše letošnje šmarnično branje. Gre za pripoved o ministrantu Petru, ki po naključju sredi dneva zaide v cerkev, in doživi šok. Jezus na križu mu pomežikne in se začne pogovarjat z njim. Po tem srečanju ni Peter več dolgočasni in nagajivi najstnik, komaj čaka, da dobi priložnost, ko spet lahko prestopi cerkveni prag. Vsakič na zanimiv način spregovori s kipi in podobami, ki upodabljajo svete osebe. Dečkovo spremembo opazijo tudi v njegovi družini, starša sprva mislita, da je v ozadju nagajivost, a kmalu sprevidita, da Peter postaja drugačen.

Umiranje in smrt sta v naši družbi vedno bolj mišljena kot medicinski proces. Pomembno je, da človekovo poslavljanje od zemeljskega življenja sprejmemo kot nekaj naravnega, da se ne bojimo pogovarjati o žalosti, strahovih in stiskah, ki jih pri tem doživljamo.

V ponedeljek, 6.5.2013, je ga. Marija Medle sodelavcem Karitasa predstavila humanitarno organizacijo hospic, za kar se ji iskreno zahvaljujemo. V Sloveniji deluje društvo od leta 1995.

Hospic je spremljanje umirajočih in njihovih svojcev na domu pa tudi v domovih za ostarele, bolnišnicah ... V Ljubljani imamo tudi hišo hospica z dvanajstimi enoposteljnimi sobam, od leta 2010. Sodelavci hospica spoštujejo življenje in sprejemajo umiranje kot del naravnega življenjskega poteka. Človeka obravnavajo celostno, glede na fizične, socialne, čustvene in duhovne potrebe. Delujejo timsko in si prizadevajo za oblikovanje ustreznih družbenih razmer.

Pomembno je biti z umirajočim. Lahko samo tiho stojimo ob njem, ga pozorno poslušamo, odgovorimo na vprašanja, izpolnimo želje. Pomemben je pogled v oči, telesna bližina in prijateljski ton glasu. Bolnik naj čuti našo empatijo in sprejemanje.

Vključitev društva hospic v skrb za umirajočega lahko svetuje zdravnik, patronažna med.sestra, prijatelji in drugi. Pomembno je, da se s tem strinja bolnik in njegovi svojci. Zdravnikova napotnica ni potrebna.

Kontakt:

Slovensko društvo hospic

Območna skupina Novo mesto

Vodja skupine: Marija Medle

GSM: 051 454 845


Prepričanje, da nismo sami, nas pomirja, povezuje, pomaga odkrivati smisel in daje upanje in zaupanje, da se bo vse dobro izteklo. (svojka bolnika)

Nič takega ne moreš pokazati, povedati ali napisati, kar bi se dalo vsaj približno primerjati s tvojim občutenjem, izkustvom ali milostmi, ki jih prejemaš na krajih molitve, na milostnih, svetih krajih v Medjugorju. Potrebuješ le odprto srce, ki mu dovoliš sprejeti obilico darov in mu dovoliš občutiti vso Ljubezen.

Zakaj v Medjugorje? Potrebno je oditi in se na varni razdalji od vsakdanjega življenja ustaviti. V miru pogledati, kdo sem, kje sem in kam grem v življenju. Se zahvaliti za vse tisto, kar sem, in me tega ni sram, ne želim skriti, se ne bojim, da drugi izvedo. Spoznati pa tudi vse tisto, česar najraje ne bi priznal, kar ne želim biti. Moliti, moliti in moliti, da dobim moč za spremembo, za drugačen korak.

V Medjugorje smo odšli po nakupih. Nakupili smo semena, ki jih želimo vsejati v dobro zemljo. Želimo jih z Božjo pomočjo negovati, da vzklijejo, zrastejo in obrodijo. Nakupili smo semena dobrote, ponižnosti, molitve, upanja, skromnosti, vere, ljubezni … Želimo, da se sadovi kmalu pokažejo tudi v naši župniji. Potem bomo lahko z veseljem rekli, da je bil to uspešen nakup, da je imelo romanje pravi namen. Potem bo kot na dlani, da je nakupovanje oz. romanje potrebno vedno znova in znova. Prosimo za nove nakupovalce. Teh semen je neskončno veliko in ravno toliko je potreb po novem sejanju, po novih sadovih.

V četrtek, 21.03.2012 je starše prvoobhajencev ob 16.00 in starše birmancev ter molitveno občestvo ob 19.00 navdušil s pričevanjem g. Benjamin Siter, profesor filozofije in teologije.

G. Siter je poročen mož in oče treh prikupnih hčerk. Zaposlen je v Svetopisemski družbi Slovenije. Realno, doživeto in vzpodbudno nam je opisal svojo pot iz tradicionalne v osebno vero v Boga. Pričevanje je utemeljil tudi z dejstvi, ki potrjujejo, da vera kristjanov ni prazna. Od nas je odvisno ali bomo Jezusu odprli vrata srca. Jezus želi vstopiti in trka na vrata, ki imajo kljuko le na notranji strani. Le mi smo tisti, ki mu lahko odpremo. Le mi smo tisti, ki lahko odgovorimo na prejeti zakrament, da ta zakrament velja. Podal je primerjavo Jezusa, ki stoji ob poti našega življenja in ima iztegnjeno roko z vzdignjenim palcem. Mi se lahko mirno odpeljemo mimo. Lahko ustavimo in ga posedimo na prvi ali zadnji sedež našega avtomobila. Tako ne bo preveč vplival na naše življenje, morda ga v stiski kaj povprašamo. Lahko pa se odločimo in mu dovolimo, da prevzame volan in vodi naše življenje. Ko pridemo do osebne vere, vzljubimo tudi Sveto pismo in ga z veseljem dnevno prebiramo, saj verjamemo, da nam po njem govori naš Odrešenik.

G. Siter je lep zgled, kako naj volan svojega življenja prepustimo živemu Jezusu Kristusu. Kljub veliki družini, oddaljenosti delavnega mesta in še kakšni človeški oviri ali pa prav zaradi tega, je postavil Boga na prvo mesto in odvrgel vse izgovore, ki se največkrat nanašajo na kronično pomanjkanje časa. G. Benjamin Siter iskrena hvala in vse dobro!

Njegovo pričevanje na svetopiskem maratonu v Ljubljani si lahko ogledate na spodnji povezavi.

Nebeški Oče, zahvaljujemo se ti za dar vere in odrešenja, ki nam ga podarjaš po svoji Cerkvi. Hvaležni smo ti za vse pastirje in pričevalce vere, še posebej za papeže, ki so tvojo Cerkev vodili v zadnjih desetletjih. Hvaležni smo za papeža Benedikta, za njegovega predhodnika blaženega Janeza Pavla II. in druge pastirje vesoljne Cerkve.

Ko v Tvojo in našo Cerkev butajo silni valovi tega sveta, ko Cerkev doživlja tudi notranje krize, se z zaupanjem obračamo k Tebi in Te ponižno prosimo, daj darove Svetega Duha kardinalom, da bodo izbrali papeža, ki bo z modrostjo in pogumom, predvsem pa s svojo svetostjo usmerjal Petrovo barko in vse nas potrjeval v veri. Podeli novemu papežu obilje milosti, da bo vodil Cerkev po Tvoji volji, da bo zmogel kljubovati vsemu, kar ni v skladu s Tvojo sveto voljo. Naj se pod njegovem vodstvom vsi kristjani še bolj oklenemo Tvojega Sina Jezusa Kristusa, vsi drugi pa naj Jezusa spoznajo in sprejmejo za svojega Odrešenika.

Nebeški Oče, poglej na svojo Cerkev in usliši našo molitev za novega papeža, ki Ti jo izročamo po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Tvojem Sinu, ki s Teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Marija, Mati Cerkve, prosi za nas!

V današnji srečni sveti noči se je Bog rodil kot eden izmed nas. K nam je prišel kot nebogljeno dete, zato da bi z nami delil vse lepe in manj lepe trenutke našega življenja, da bi nam bil blizu, da bi nam pomagal nositi križ življenja.

Zato dvignimo svoj pogled k njemu, odprimo svoja srca in sprejmimo ponujeno roko Božjega prijateljstva.

Jaslice v samostanu:

 

 

 

 

 

Družina Murgelj:

Gospod je tukaj. Od tega trenutka je Bog v resnici "Bog z nami". Nič več ni oddaljeni Bog. (Benedikt  XVI)
Božjemu Detetu smo pripravili prostor tudi v našem domu in v naših srcih.
Začutili smo veselje njegovega Miru.

 

 

Družina Kastelic:

Letos smo se priključili družinski adventni akciji na iskreniplus.si, kjer smo skupaj molili, spremljali zgodbe, barvali pobarvanke, se sladkali z Nežinimi medenjaki in dobili mnogo dobrih idej za skupno ustvarjalno preživljanje časa. Tako je v letošnjih jaslicah, ki so nastale pod vodstvom Gašperja, veliko dela naših otrok: izdelava papirnatih angelčkov, Lucijin stolp, ograja iz lego kock, tudi kravica v hlevčku je Blaževo delo... Tako smo se pripravili na rojstni dan našega največjega Prijatelja.

Kljub obilnemu sneženju, smo v soboto 8.12.2012 v Kulturnem domu, tudi Mirnopečani dočakali obisk dobrega svetnika po imenu Miklavž.

Starejši so mlajšim otrokom pripravili zanimivo in poučno zaigrano zgodbo o hvaležnosti. Franci je običajni najstnik, ki navija za nogometni kljub Barcelona in ima veliko pomembnih problemov, med katerimi zmanjka časa za pospravljanje sobe in branje Svetega pisma. Neobičajno pa je, da mu tokrat piše pismo sam sveti Miklavž. Še bolj neobičajna pa je njegova prošnja, da bo pregledal lanska darila. Franci komaj najde nekaj kock, polomljeno igračo, jopico brez gumbov...ko se spomni, da mu Miklavž vedno prinese tudi nekaj pobožnega. Ja, na Sveto pismo je ponosen, saj je ostalo kot novo. Tega so veseli tudi parkeljni, ki ga ponoči obiščejo. Kmalu jih prepodijo angeli. Miklavžu morajo poročati, da Franci ne pozna besede hvala. Zato mu Miklavž podari knjigo o hvaležnosti. Franci bo torej letos razmišljal, za kaj vse smo lahko hvaležni in kakšen odnos moramo imeti do vseh prejetih darov.

Pri našem razmišljanju pa naj nas vodi tale prilika - Lk 17, 11-19.

Poslušaj Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.

Mr 12, 29-31

Na nedeljo, po prazniku vseh svetih, vsako leto obhajamo zahvalno nedeljo.  Opozori  nas na pomen zahvale in nas uči, da v vsem in vsakemu iščemo dobro. Zahvala zajema vse naše življenje – vse kar smo in kar imamo. Hvaležni smo Bogu in ljudem.
Najvišja oblika zahvale je daritev svete maše. Beseda evharistija pomeni zahvala. Vsak dan srečamo  ljudi, vsak dan lahko opazimo veliko stvari in doživetij, ki so se nam še včeraj zdele samoumevne. Iskreno hvaležni smo lahko samo, če se zavedamo dragocenosti prejetih darov.  Ob tem lahko resnično začutimo, da nas ima Bog rad.
Eden največjih darov, ki so nam dani je življenje. Bog je prav vsakega izmed nas poklical v življenje z namenom. Kristjani smo hvaležni za dar vere. V letu vere smo še prav posebej poklicani, da poglobimo svoj osebni odnos z Bogom, da ga po svojih najboljših močeh oznanjamo in uveljavljamo krščanske vrednote v svojem okolju. Tudi ta dar ni samoumeven. Tudi težke stvari se zgodijo zato, ker naše življenje to potrebuje, da nas izoblikuje v boljše ljudi.
Biti hvaležen pomeni imeti veliko srce. Pomembno je, da si ozavestimo, ne samo za kaj smo hvaležni, ampak predvsem komu smo hvaležni. Zahvala bližnjemu utrjuje dobre medsebojne odnose in gradi občestvo. Zato ne bodimo leni pri izkazovanju hvaležnosti. Zahvalimo se svojemu sozakoncu, staršem, otrokom, prijateljem,...
Neprenehoma se zahvaljujmo Bogu.
Če smo ljubeči do svojih bližnjih, smo ljubeči do Boga. In obratno. Ljubiti Boga pomeni ljubiti bližnjega. Ljudje, ki znajo ljubiti, ki se znajo zahvaliti, naredijo svet lepši.