Ko dan se rodi ali sonce poslovi, iz naše cerkvice sv. Kancijana mogočni zvon zadoni!

Danes, ob današnji svečanosti prvega svetega obhajila, na sedmo velikonočno nedeljo, ko vso našo cerkev prežarja neskončna radost, se Vam starši prvoobhajencev z globokim spoštovanjem in prisrčnostjo, zahvaljujemo za ves trud in potrpežljivost, ki ste ga vložili v vzgojo prvih korakov srečanja naših malčkov,  s svojim največjim prijateljem Jezusom, ko je prav po tiho potrkal na njihova mlada srca.

Naše družine so danes na velikem razpotju, čeravno vemo, da je družina nenadomestljiva zibelka življenja. Kdo še danes govori mladim o vrednotah ljubezni in zvestobe, o lepoti družinskega življenja. Čeravno se zavedamo , da je družina tista, ki skrbi za polno krščansko življenje, da morejo naši otroci priti do zrele vere, bi bila brez vaše pomoči in vašega neutrudnega razdajanja, molitve in žive vere, ta pot zelo trnjeva in posuta s kamenjem. Naj vam bodo te besede hvaležnosti v nadaljno spodbudo, da Vam bomo tudi v bodoče trdno stali ob strani v vseh vaših prizadevanjih za našo župnijo, saj si tudi mi starši želimo, da bi naši otroci ostali božji prijatelji in zvesti pričevalci vere.

Na priprošnjo farnega zavetnika, svetega Kancijana, sprejmite velikodušno našo pomoč, in v Kristusovi ljubezni in zdravju uživajte, danes in prav vsak dan, blagoslovljeno veliko noč! Prisrčna hvala za mnoge stvari, za katere se včasih zdi, kot da jih ni pa vendar zanje vemo vsi vaši iskreni farani.

Naj Bog in naša mati Marija, majniška kraljica, vse stotero povrneta, Vam pa tudi gospodični Blažki Gorenc, saj je bila prav ona tista, ki je s svojo pesmijo in prisrčnostjo, prve dve leti, vlila Jezusa v mlada srca, naših prvoobhajencev. Tudi njej, iskrena hvala!

Lepo se zahvaljujemo tudi vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da je današnja slovesnost tako lepa; vsem molivcem za prvoobhajence in njihove družine, pevcem z ga. Anito Miklič, ministrantom in krasilkam cerkve. Bog povrni vaš trud!

Hvaležni naši skupni mamici Mariji smo se tisti, ki smo se v letošnjem letu družili v okviru svetopisemskih uric, zbrali v Dolenjskem Lurdu, v Šentjerneju. Mariji smo izročili tudi tiste, ki so zaradi bolezni ali kakšnega drugega vzroka ostali doma.

Lepo majsko nedeljsko popoldne smo nadaljevali z ogledom multivizije v kartuziji Pleterje in bližnjega muzeja na prostem. Tu smo si v objemu gozda in bližnjega potočka ogledali nekaj značilnih stavb iz preteklosti, hranili zajčka, pobožali dihurja, lovili kokoši in pozdravili tudi vse ostale živali.

Nato smo se odzvali prijaznemu povabilu družine Matko. Na njihovem vikendu so bili otroci  navdušeni nad skakanjem v napihljivem gradu in niti niso imeli časa okusiti vseh dobrot, ki so nam jih pripravile pridne roke.

Najlepša hvala g. župniku za organizacijo.

Na tem mestu gre zahvala tudi vsem staršem, ki so vztrajali in kljub hitremu tempu življenja vozili otroke na svetopisemske urice. Tudi tu se lahko dobi vzpodbuda, da otrokom večkrat povemo, da jih ima Bog rad in da želi, da smo srečni. Ravno obdobje, od 3. do 6. leta,  je zelo pomembno, da otrok pridobi občutke ljubezni in varnosti, ki jih daje samo Bog. To je za naše otroke  najboljša popotnica v življenje.

V soboto, 28.marca, je v mirnopeški župniji, v tamkajšnjem Župnijskem domu potekalo prvo srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov dolenjske regije, ter župnijske Karitas. " Vzrok za to je bil sicer nenapovedan, pa tudi neviden gost, Tonijev " Abraham".

Res, Toni zna presenetiti. Pa ne le mene, ampak tudi vse ostale. Ni izbral prijateljev le z Dolenjske, ampak je napravil pošten "krog", ki je segal od Ljublane, do Celja, in Sežane.

Prav tako ni pozabil povabiti zvestih sodelavcev župnijske Karitas, in seveda, g. župnika, Janeza Rihtaršiča.

Tako kot vsako naše srečanje, smo tudi to pričeli s preprosto molitvijo: s križem, Očenašem in Zdravamarijo.

Sledil je uradni del srečanja, ob katerem smo spoznali, kaj Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov sploh je. Poslanstvo Bratstva je predvsem v tem, da se trudimo vključiti prizadete v družbo, pomagati slehernemu bratu in sestri iz osamelosti, spodbujati k odgovornosti sebe in bližnjega. Smo odprti za vse prizadete v poškodbah, ne glede na starost, po načelu: vsi dajemo, vsi prejemamo. Velik pomen dajemo tudi duhovnemu življenju, saj nas k temu spodbujajo Jezusove besede: " Vstani in hodi". Kaj to pomeni? Kljub bolezni, ali pa prav zaradi nje, vsak dan svojemu življenju dajati smisel.

Ob video projekciji, ki je sledila, smo "prehodili" 40 let Bratstva v Sloveniji,in 70 let Mednarodnega bratstva, ki po svetu zajema več kot 50 držav. Uradni del srečanja smo sklenili z orisom Mednarodnega kongresa, ki je lanskega julija potekal v Celju.

Potem pa je sledilo...presenečenje. Najprej so nas pogostile sodelavke župnijske Karitas z dobrotami, ki so jih pripravile njihove spretne roke, sledil pa je trenutek, ki nam je vzel dih. Naenkrat smo na mizi zagledali torto, in ob njej " Abrahama" - našega Tonija. Toni ne bi bil Toni, če bi praznoval kar "sam". Seveda smo bili mi z njim, a on na nikogar ne pozabi. Ko je bilo treba zarezati v torto, je k sebi na presenečenje vseh nas povabil še našo Tino.

Da vse to ni potekalo brez domačih viž, je za to poskrbel Zlatko, s svojo harmoniko, kot tudi za lepo zapete pesmi pri maši.

Slavljenec je tako, kot se spodobi, s seboj odnesel nekaj skromnih daril, ki smo mu jih prisotni podarili. V imenu Bratstva je to storila Katja Miklič, s strani župnijske Karitas pa tajnica Štefka Žagar.

Ob zaključku srečanja, smo se v farni cerkvi udeležili še večerne svete maše, ki jo je vodil duhovni asistent Borut Pohar.

Toni, naj bodo zlati žarki v Tvojih očeh vse dni Tvojega življenja. Hvala Ti tudi za to, da smo lahko skupaj s članicami župnijske Karitas, g. župnikom, začutili neskončno ljubezen do soljudi, osamljenih, trpečih, pa tudi do Boga.

Bog Vam povrni!

Na tretjo postno nedeljo smo imeli križev pot na podružnici na Malem vrhu. Kljub vetrovnem dnevu se je zbralo lepo število ljudi. Po zamisli našega gospoda župnika naj bi ta križev pot namenili za naše družine. Premišljevanje križevega pota smo vodili starejša in mlajša zakonska skupina. Gospod župnik je vodil, možje so nosili križ, žene smo ob vsaki postaji prebrale Jezusovo trpljenje in najmlajši so nosili sveče.

Na tem križevem potu nas Jezus vabi, da vsak dan vzamemo na svoje rame svoj križ, le tako se zbližamo z njim. Križ tako postane vir veselja, zmage in svetlobe. Če trpljenje sprejmeš, tako najdeš Jezusa, ta pa ti da moč, da ga potrpežljivo prenašaš. Tako ni trpljenje več nesmisel, osamljenost, izguba ampak veselje in smisel za življenje.

Naj zakjučim z molitvijo svetega Janeza Marije Vianeja:

»LJUBIM TE GOSPOD IN PROSIM TE LE ZA ENO MILOST, DA BI TE VEČNO LJUBIL.

MOJ BOG, ČE MOJ JEZIK NE MORE VSAK TRENUTEK GOVORITI, DA TE LJUBI, HOČEM,

DA BI MOJE SRCE TO PONAVLJALO OB VSAKEM MOJEM DIHU.«


Prižnica je poseben del cerkve, kjer je v preteklosti duhovnik vernikom redno podajal pridigo, edini del svete maše v slovenskem jeziku.

Nastala je z gradnjo večjih cerkva, kot rešitev na problem duhovnikove slišnosti, v času ko še niso poznali sodobnega ozvočenja. Zato so na levi strani glavne cerkvene ladje začeli graditi prižnice v obliki balkona, pritrjene na steno ali nosilni steber. Tudi nadstrešek nad njo je služil boljši slišnosti, saj odbija duhovnikov glas v smeri proti vernikom.

Po drugem vatikanskem koncilu je prišlo do večjih sprememb; duhovnik se je med maševanjem od tabernaklja obrnil proti vernikom in celotna maša, ne samo pridiga, je bila v slovenskem jeziku.

Novejše cerkve nimajo več prižnic, starejše pa  jih ohranjajo; največkrat zaradi umetniške vrednosti.

V Mirni Peči, je na drugo postno nedeljo, 1.3.2015, lepo obnovljena prižnica spet služila svojemu prvotnemu namenu. Glas evangelija in pridige je prišel do ušes vseh vernikov v cerkvi, verjamemo da tudi do njihovih src.

Od 23. februarja do 3. marca 2015 bo v Cerkvi na Slovenskem potekala molitvena devetdnevnica v čast Svetemu Duhu za ohranitev vrednote družine. Slovenska škofovska konferenca vabi vse katoličane in ljudi dobre volje, da v skupni molitvi k Svetemu Duhu prosimo za ohranitev vrednote družine. V četrtek, 19. februarja, se je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM udeležil posveta Komisije Pravičnost in mir o predlogu sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Predlagatelji v Državnem zboru želijo redefinirati pojem družine z uvedbo novega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, čeprav je ta poskus javnost že zavrnila z referendumom leta 2012.

Papež Frančišek je v svoji poslanici za letošnji postni čas poudaril: “Ne podcenjujmo moči skupinske molitve!”, večkrat pa je že govoril o molitvi, ki dela čudeže, le verjeti in zaupati moramo.

V času molitvene devetdnevnice bo v programu Radia Ognjišče ob 5.00 zjutraj prenos molitve rožnega venca iz radijske kapele, ob 12.00 pa prenos molitve rožnega venca Božjega usmiljenja.


Posvet Komisije Pravičnost in mir o predlogu sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

V četrtek, 19. februarja 2015, je v Antonovem domu v Ljubljani, potekal posvet Komisije Pravičnost in mir o predlogu sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki želi definicijo zakonske zveze iz "življenjske skupnosti moškega in ženske" spremeniti v "življenjsko skupnost dveh oseb". V primeru, da bo predlog v začetku marca 2015 v Državnem zboru sprejet, bodo poleg simbolnega razvrednotenja zakonske zveze moža in žene sledile številne posledice, ki se dotikajo življenja Cerkve in vernikov kot so:

·      sprememba učnih vsebin v javno veljavnih programih;
·      predstavljanje in promoviranje istospolnih praks ter spremembe spola v vrtcih in šolah;
·      diskriminacija (izguba zaposlitve) vseh, ki se ne bodo strinjali z ideološko redefinicijo zakonske zveze (npr. matičarjev, sodnikov, učiteljev itd.);
·      možnost posvojitve otrok in umetne oploditve tudi za istospolne pare;
·      omejevanje pravice staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim prepričanjem;
·      ukinitev financiranja katoliških vrtcev, osnovnih in srednjih šol, ki ne bodo sledili sporni državni ideologiji;
·      diskriminacija družinskih, verskih in humanitarnih organizacij na javnih razpisih, če se te pri svojem delu ne bodo izrecno posvečale istospolnim skupnostim.       

Zbrani na posvetu so si ogledali film Razkritje: Kaj se je zgodilo v Massachussettsu po uzakonitvi porok istospolnih, ki si ga lahko ogledate na: https://www.youtube.com/watch?v=vLYCiLb4zKA

Na posvetu so svoje poglede na spremembe ZZZDR predstavili dr. Tadej Strehovec (Komisija Pravičnost in mir), dr. France Cukjati, Mojca Kucler Dolinar, Tomaž Merše (Družinska pobuda), Metka Zevnik in Aleš Primc (Koalicija »Za otroke gre) ter ljubljanski nadškof metropolil msgr. Stanislav Zore OFM.

Koledovanje je običaj še iz rimskih časov. Ime izvira iz besede kalende, kakor so Rimljani imenovali prvi dan v mesecu. Tega dne so meščani v hrupnih sprevodih hodili po mestu, peli in plesali.

Krščanstvo je prvotno koledovanje nadgradilo z veselim oznanilom, da se je rodil Jezus, Odrešenik sveta, ki nam prinaša upanje. Koledniki se preoblečejo v svete tri kralje in v božičnem času (24.12.- 6.1.)  hodijo od hiše do hiše, prepevajo kolednice in zbirajo darove za revne. Tako tudi združujejo ljudi v skupno praznovanje.

Besedila pesmi kolednic so različna, vsa pa imajo tri glavne dele. V prvem delu prinese pozdrav hiši, v drugem zaželi srečo, zdravje in dobro letino, v tretjem prosi za nekaj darov.

Letos je koledovanje ali trikraljevska akcija zaživela tudi v župniji Mirna Peč. Že sama priprava; izdelovanje kron, zvezd repatic in kraljevskih oblek, je v adventu  združevala nekaj birmancev in sodelavcev Karitas.

Na sobotno popoldne, 27.12.2014, so se tako dobro opremljeni odpravili na pot. Oblikovale so se štiri skupine, za vsako  smer neba po ena. Obiskali so kar nekaj vasi. Blagoslova pa so poklicali tudi na vse tiste, katere jim ni uspelo obiskati v tem letu. Z zbranimi darovi bodo podprli misijonarske projekte, birmancem pa bo ostal prav poseben spomin na leto priprave na prejem zakramenta svete birme.

Več o trikraljevski akciji.

V hiši in okoli nje je vse lepo pospravljeno. Zadovoljni z nakupi po akcijskih cenah kuhamo božično večerjo. Res se nam je posrečilo izbrati najboljše recepte, ki so jih ponujale revije. Smrečica je postavljena, pod njo so celo figure, s katerih smo skrbno zbrisali prah... Ostalo nam je ravno prav časa, da se odpravimo k večerni maši. Celo najmlajše bomo vzeli s seboj, bomo že preživeli malo živžava...

Vstopimo v cerkev, se pokrižamo z blagoslovljeno vodo in želimo pozdraviti Jezusa v jaslih. Toda Jezusa ni! Kakšen je božič brez Jezusa?

Med pridigo nas vprašanje ­ ali obstaja kristjan brez Jezusa – sili v razmišljanje, v srečanje s samim seboj? Ali sem pospravil tudi v svojem srcu, sem uspel urediti odnose okoli sebe, sem zadovoljen z opravljenim zakramentom svete spovedi, sem pobrisal prah ali celo nanovo postavil lestvico vrednot? In končno ­ ali imam še dovolj časa, da grem k Jezusu?

Vesela novica je, da On sam prihaja k nam kot Emanuel, kar pomeni Bog z nami, med nami in v nas. Jezusa nam ne more nihče vzeti, če tega sami ne dovolimo. Zato so nam segle besede g. župnika v srce. Hočemo pravi božič, hočemo Jezusa!

Blagoslovljen božič, naj bo vsak naš dan v tesni navezi z Jezusom!


Vstopili smo v teden Karitasa in k temu koraku smo se pridružili tudi v Mirni peči. Po končani maši nas je prvo v pozdrav vpeljala čudovito zaigrano melodija na trobento. Kot so kasneje se pridružile še zaigrane melodije na harmoniko in klavir. Povabljeni gost tajnik NM škofijskega Karitasa - Gregor Vidic nam je spregovoril o delovanju Karitasa v škofiji, hkrati naglasil delo oz. poslanstvo člana v Karitasu. Pohvalno in hkrati tudi vabilo k sodelovanju je, da ima skoraj vsaka podružnica svojega člana, kateri skrbi in obiskuje ljudi pomoči potrebnim. Vsa pomoč pa ne temeljni samo na materialnih dobrinah, ampak je vse bolj pogostejši vzrok da nimamo časa za bližnjega. Marinka nam je spregovorila o poglavitnem jedru Karitasa, ki je vidno živ organizem v Cerkvi in družbi, ta pa pričuje za evangeljsko ljubezen in jo udejanja tako, da pomaga vsakemu človeku v stiski, zagovarja revne, zapostavljene in obrobne …

Vse skupaj pa sta popestrila z dobro odigrano vlogo - vnuk in stari oče ob spoznavanju in odpravljanju napak pri delu z računalnikom in nato z izhodiščno mislijo, da v mladih srcih še gori ljubezen in spoštovanje do bližnjega. Vnukova odločna začrtana pot za prihodnost, je sad medsebojne ljubezni in zaupanja v družini. V zaključek nas spremljal mladinski zbor po vodstvom Anite Miklič.


Številna znamenja-križi in kapelice-pričajo o vernosti naših prednikov. Veliko jih je v nedavni preteklosti žalostno propadlo, ker nimajo več lastnikov in (ali skrbnikov), nekaj pa jih je bilo celo oskrunjenih. Državni zavodi za spomeniško varstvo pa niso imeli posluha za obnavljanje takih objektov, žal.

Letos, smo sosedje v Biški vasi, z obnovo rešili pred propadom sto let staro kapelico in v njej lep pa že poškodovan Marijin kip.. Složno smo poprijeli za delo in s pomočjo veščih restavratorjev sami poskrbeli za temeljito obnovo znamenja, ki ni imelo več ne lastnika ne skrbnika. Delo nas je med seboj združilo tako, da smo se dogovorili, da bomo v prihodnje postavili še leseni križ (pil), ki je bil tarča oskrunitve.

Lepo obnovljeno kapelico je ob navzočnosti številnih vaščanov in župljanov, v nedeljo 21.09.2014 blagoslovil gospod župnik Janez Rihtaršič. (F.K.)

Z jutranjem vstajenjem v jutranjem svitu, se je že začelo naše romanje. Poromali smo na Gorenjsko, kjer nas je nenehno spremljalo toplo sonce.

Prva postaja je bila v Kranju, v mladi župniji Zlato polje. Da nam vedeti da so tu bila nekoč njive kjer so bogato rodila pšenico in druge pridelke. Župnija je stara rosnih 20 let in kolikor je res mlada je tudi zato življenjsko bogata v skupnem dihu medsebojnega sodelovanja.

O ustanovitvi te mlade župnije nas je nagovoril mlad duhovnik Erik Švigelj. Mlada župnija, ustanovljena 19. marca leta 1991, je kot glavni bogoslužni prostor natančno tri leta in sedem mesecev uporabljala kapelo šolskih sester. Na soboto zvečer, bilo je 19. novembra 1994, so imeli zadnjikrat nedeljsko bogoslužje pri sestrah, saj so bili že naslednji dan blagoslovljeni prostori pod cerkvijo, s tem pa tudi začasna župnijska kapela. V njej so potekale vse oblike bogoslužja dve leti, izjema so bile le delavniške jutranje maše.

Župnija je posvečena sv. Modestu  (škof v 8 stol.) in je prva na Slovenskem, posvečena apostolu Slovencev, misijonarju v Karantaniji, ki ima Oltarna fotografija neprecenljive zasluge pri pokristjanjenju Slovencev. Oltar bogati prečudovit mozaik, ki ga je upodobil naš slavni p. Marko Rupnik in njegov podpis boste vedno prepoznali po modri piki v mozaiku. Mozaik je bil končan v 4 dneh, kar da nam vedeti, da so delali dan in noč v tihoti in zbranosti.

Iz leve strani je upodobljen sv. Modest, ki krščuje slovenski narod. Slap vode nas takoj spomni na Krst pri Savici. Krščeni prihajajo iz črnega groba, prihajajo iz smrti naravnega življenja v življenje, ki je Božje. Zaradi tega hodijo. Gre za prehod iz smrti v vstajenje, iz osamljenosti v občestvo, iz noči v luč. Nad školjko, simbolom krsta, je zaznati plapolanje Svetega Duha. Sveti Duh nam vliva v srce Očetovo ljubezen in nam daje življenje Boga samega. Škof sam je barvno zelo blizu zemlji (rjava barva), bolj ko so iztopili iz teme, bolj svetlo obleko imajo.

Na desni strani je Lazar podoba vstalega Kristusa. Želi nam povedati da smo pri krstu s Kristusom umrli in vstali, tako v vsakodnevnem življenju kadar koli umremo v sebi zaradi ljubezni, se pravi zaradi Kristusa, z Njim tudi vstanemo.

Na sredini vidimo Jezusa na križu in ob njemu mati Marija. Križ ni križ, ampak je drevo življenja (zelena barva)… Jezus ni trpeči, ampak vstali Jezus in ima najbolj svetlo obleko. Ob njemu stoji Marija, Devica in Mati, s skritimi rokami, pod plaščem, kar nam pove da je svoje delo na zemlji dokončala v uri Kristusove velike noči. Tako je sedaj večno ob svojemu sinu v drži tihe molitve oz. je modrost kontemplacije.

G. župnik Erik se veselo pohvali o medsebojnem sodelovanju, o bogato obiskanih delavnih mašah med tednom(cca.80), o skrbnem čiščenju ( najmanj 3x na teden) in skrbnem urejanju cvetličnih aranžmajev. Zato je lepo biti duhovnik v tako mladi in odprti župniji, ki je pripravljena da hodi in živi za Jezusa.

Nato smo prispeli v največje romarsko Marijino svetišče – Brezje. Kjer smo imeli sv. mašo še z drugimi romarji. In pri pridigi nas vzpodbudi evangelist sv.Luka, ki pravi ne bi mogel Vse, kar sem slišal,  tega ne zapisal, kajti pripovedi so ga zelo prevzela. Ganila sta ga predvsem ljubezen in usmiljenje, ki ju je Jezus pokazal do ubogih in zavrženih. Postavi se nam vprašanje ali tudi sam prepoznam Jezusovo prisotnost in delovanje med nami? Mu želim biti podoben? Nato smo še nekaj časa v tihoti in molitvi se izročili v Marijino varstvo in preprosto bili ob Materi.

Nato je sledilo kosilo in potem  obisk Dražgoš nad Železniki. Domačin Franc Kavčič nam je podal v preprostih besedah del svojega življenja in težke preizkušnje, ki jo je preživel v domačem kraju v času vojne. Od požiga Dražgoš do edinosti v ponovno vrnitev življenja v vas in vse tja do izgradnje novih 56 hiš, novo cerkev in izgradnje nove ceste. A kljub vsej tej žalostni preteklosti je njegov obraz nasmejan, poln veselega glasu, predvsem je bila jasna in glasna beseda »hočemo«. In ker so hoteli, so tudi dosegli in danes imajo. Zato so ponosni na to. Ravno na današnji dan 18.oktober 2014 praznujejo 50 let, položenega temeljnega kamna za izgradnjo nove cerkve, ki ga je blagoslovil škof Lenič. Cerkev je posvečena sv.Luciji, notranjost je poslikana z  fresko, njen avtor  je Stane Kregar.

Vrnitev v dolino nas je vodila do Železnikov, kjer smo si ogledali v muzeju vso zgodovino in življenje v tem kraju. Njihovo življenje je bil nenehni boj za preživetje kot v vseh drugih krajih. Imeli so veliko idej in se trudili da bi življenje bilo preskrbljeno, zato so poprijeli za vsako delo, ki se je kazalo za dobro. To so bila železarstvo (rudarstvo, fužinarstvo, žebljarstvo), lesarstvo (sodarstvo, oglarstvo, žagarstvo), skriljna kritina, čipkarstvo. In po vsej zgodovini tudi danes stojijo Železniki več kot dva kilometra dolgo mesto z razvito elektro in kovinskopredelovalno industrijo (Niko, Domel, Tehtnica) ter lesno industrijo (Alples), ki dajejo kruh tudi številnim prebivalcem okoliških vasi.

Nato smo se ustavili še v Selcah in obiskali cerkev, ki je posvečena sv.Petru, kjer smo zaključili s petimi Lavretanskimi  litanijami. Iz te župnije izhaja naš g.župnik  Janez Rihtaršič in veselo, hkrati ponosno pove da se je v tej župniji rodilo največ duhovnih poklicev in smo kar mimogrede jih našteli 14 živo delujočih med nami. Seveda, saj imajo mogočnega priprošnjika v nebesih- sam sv.Peter ima vse ključe v rokah. Zato smo se tudi mi priporočili k sv.Petru da se usmili naše Mirnopeške župnije in še nam podeli novih duhovnih poklicev.

Sončni žarki so se prepletali in utapljali z živahno pisano razgibanimi hribi, rahla sapica nam je šepetala, da je čas za slovo poletju, kot slovo od čudovitih krajev. To je vrnitev na domače ognjišče, vrnitev v tihoto svojih molitev. Iz čudovito bogato obarvanih trenutkov srečanj z različnimi ljudmi, pa je vsak po svoje odnesel v spominu to kar se ga je dotaknilo v srcu. Bogu hvala za prelepe Slovenske kraje in g.župniku za lepo organizirano romanje.

„Ko se otrok dotika Svetega pisma, se Bog dotika otroka.“

V četrtek, 2.10.2014, se je v Mirni Peči zgodilo prvo srečanje v okviru svetopisemskih uric.

To so srečanja otrok od 3. do 6. leta, kjer se jim ob svetopisemskih zgodbah približa verske resnice, liturgijo in cerkvene praznike. Otroci se igrajo, plešejo, ustvarjajo, poslušajo božjo besedo in molijo. Glavni namen uric je srečanje med Bogom in otrokom. Ob otroku to skrivnostno srečanje doživljajo tudi izvajalke uric in njegova družina.

Starši so pripeljali 26 otrok, razdelili so se v dve skupini. Obe skupini se bosta srečevali ob četrtkih, ob 16. uri. Prvo uro so imeli starši srečanje z gospodom župnikom, otroci pa so že podoživljali prvo zgodbo iz Svetega pisma s slikami. Ob koncu je bil skupni blagoslov in agape.