»Kdor se ne nauči zahvaliti, se ne nauči imeti, pa tudi ne dajati.« (Klaus Hemmerle) 

Tisti, ki imate dober spomin, se boste ob tej zahvali morda spomnili, da sem lani ob zahvalni nedelji zapisal, da se »še zadnjikrat zahvaljujem kot ordinarij«. Upam, da se tokrat ne bom uštel. 

Najprej gre zahvala dobremu Bogu, ki se nikoli ne da prekositi v velikodušnosti. Tudi letos so ob dokaj ugodnem vremenu polja, vrtovi in vinogradi bogato obrodili. Čeprav ste ponekod čutili tudi pozebo, točo in uničujoče viharje in je marsikje kazalo na popolno katastrofo, so sadovi povsod obilni. 

Doživeli smo veliko preizkušnjo epidemije koronavirusne bolezni. Prinesla je veliko strahu, nevšečnosti in omejitev v vsakdanjem življenju in bogoslužju. Nihče ne pomni na primer takih velikonočnih praznikov, kakor smo jih obhajali letos. Po drugi strani pa smo lahko globlje doživljali velikonočno skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja, ki poganja iz križa. 

Veliko zmede je bolezen naredila glede birm in prvih obhajil, ki smo jih morali premikati na jesen v upanju, da jeseni ne bodo odpadle, a smo tudi jeseni imeli nekaj težav. 

Ostajata nam trdna vera in upanje, da nam vse to lahko pripomore k dobremu, tudi ko je vera v Boga ljubezni na preizkušnji. 

Hvala vsem, ki ste se trudili v bogoslužju in verouku v izrednih okoliščinah in se potrudili za prenos maš in verouka na daljavo. Hvala vsem duhovnikom, sodelavcem in zvestim vernikom, ki ste ob upoštevanju zaščitnih ukrepov vztrajali pri nedeljskih mašah. 

Hvala vsem, ki niste pozabili na vzdrževanje duhovnikov, svojih župnijskih cerkva in na druge potrebe Cerkve. 

Hvala vsem, ki ste v stiskah in v raznih omejitvah pomagali drug drugemu, zlasti bolnikom, ostarelim in osamljenim. 

Neizmerna hvala Bogu za letošnjega novomašnika in oba diakona, ki se pripravljata na mašniško posvečenje. Vabim, da vse tegobe in žrtve darujemo tudi za nove duhovne poklice. 

Bogu in vsem vam naj danes iz hvaležnega srca zadoni zahvalna pesem. 

Msgr. Andrej Glavan,

novomeški škof