Tudi letos smo poromali k Mariji v Međugorje.Romanje pa se je začelo že doma s samo pripravo na odhod. Poromali smo kot ena družina, ki je nas vodila celo v preizkušenost, kjer smo pokazali svojo potrpežljivost, vztrajnost kot na drugi strani zaupanje, odločnost in tudi ponižnost. Kar lepo število romarjev se je podalo prvič na to pot romanja.Spremljalo nas je tudi nestanovitno vreme, a milost nam je bila dana v urah romanja na Križevac kot tudi na Crnico. A kljub slabemu vremenu in množici ljudi, nas je spremljal v srcu čudoviti mir,sproščenost ter budno oko enden za drugega. Doživeti so trenutki pred izpostavljenim najsvetejšim, tej množični tišini in le glasnim čebljanjem ptic.
Tega se ne da opisati, ker to moraš sam doživeti.
Marijina bližina nas je krepila s tolažbo in vlivanja novega upanja.Kliče nas k zaupanju v njeno varstvo, v poslušnost njenih sporočil. Hoditi z Marijo po Jezusovi poti, je pot ,ki jo je Marija že prehodila , zato pozna vsako oviro in prepad, vsak ovinek in strmino.
Marija je MOJA in TVOJA Mati.
Vračanje domol nas je pot vodila po vzdolžu Jadranske obale ,kjer smo se ustavili v Vrbcu pri Makarski- Makarski Lurd, V votlino, ki je podobna lurški so leta 1908 postavili oltar in kip Lurške Marije. Zapeli Lavretanske litanije in si ogledali Bližnjo cerkev, ter okolico.
Rahla utrujenost je nas je zazibala v spanec in nas začela prebujati z lepimi pričevnji in ob petju Marijinih pesmi odpiralo srce v veselje. Čeprav je že kar veliko časa minilo od romanja, so spomini še vedno tako bistri in v srcu zapisani, kot bi bilo to včeraj. Marijina bližina je z nami, včeraj, danes in jutri ...
