Ko dan se rodi ali sonce poslovi, iz naše cerkvice sv. Kancijana mogočni zvon zadoni!
Danes, ob današnji svečanosti prvega svetega obhajila, na sedmo velikonočno nedeljo, ko vso našo cerkev prežarja neskončna radost, se Vam starši prvoobhajencev z globokim spoštovanjem in prisrčnostjo, zahvaljujemo za ves trud in potrpežljivost, ki ste ga vložili v vzgojo prvih korakov srečanja naših malčkov, s svojim največjim prijateljem Jezusom, ko je prav po tiho potrkal na njihova mlada srca.
Naše družine so danes na velikem razpotju, čeravno vemo, da je družina nenadomestljiva zibelka življenja. Kdo še danes govori mladim o vrednotah ljubezni in zvestobe, o lepoti družinskega življenja. Čeravno se zavedamo , da je družina tista, ki skrbi za polno krščansko življenje, da morejo naši otroci priti do zrele vere, bi bila brez vaše pomoči in vašega neutrudnega razdajanja, molitve in žive vere, ta pot zelo trnjeva in posuta s kamenjem. Naj vam bodo te besede hvaležnosti v nadaljno spodbudo, da Vam bomo tudi v bodoče trdno stali ob strani v vseh vaših prizadevanjih za našo župnijo, saj si tudi mi starši želimo, da bi naši otroci ostali božji prijatelji in zvesti pričevalci vere.
Na priprošnjo farnega zavetnika, svetega Kancijana, sprejmite velikodušno našo pomoč, in v Kristusovi ljubezni in zdravju uživajte, danes in prav vsak dan, blagoslovljeno veliko noč! Prisrčna hvala za mnoge stvari, za katere se včasih zdi, kot da jih ni pa vendar zanje vemo vsi vaši iskreni farani.
Naj Bog in naša mati Marija, majniška kraljica, vse stotero povrneta, Vam pa tudi gospodični Blažki Gorenc, saj je bila prav ona tista, ki je s svojo pesmijo in prisrčnostjo, prve dve leti, vlila Jezusa v mlada srca, naših prvoobhajencev. Tudi njej, iskrena hvala!
Lepo se zahvaljujemo tudi vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da je današnja slovesnost tako lepa; vsem molivcem za prvoobhajence in njihove družine, pevcem z ga. Anito Miklič, ministrantom in krasilkam cerkve. Bog povrni vaš trud!